Kot smo poročali včeraj, so na trboveljskem Ostrem vrhu včeraj postavili kip rudarskega junaka Prometeja.
Zasavski miniaturni kip svobode, kot ga nekateri imenujejo, bo viden iz pretežnega dela Trbovelj in bo ponoči sveti čez dolino na nasprotni hrib, na Drajeršoht na Gvidu.

Takole pa je veličastni osemmetrski orjak videti s ptičje perspektive.

Foto: Matjaž Šenkiš

Predvideno in skladno z načrti je danes v svoj bodoči dom na Ostri vrh oziroma Špicberg prispel trboveljski kip rudarskega junaka Prometeja. Prepeljali so ga namreč na lokacijo, s katere bo podnevi gledal, ponoči pa svetil čez dobršni del trboveljske doline. Danes poteka tudi postavitev in fiksiranje kipa.
Osemmetrski kip, ki uteleša spomin in počastitev 250-letne rudarske zasavske tradicije, je oblikoval akademski kipar in slikar ter donedavni kulturni minister Zoran Poznič. Poleg muzeja 4. Dritl, knapovskega stanovanja in še nekaterih bo v Trbovljah eden od pomnikov na nekdanje čase, ki so močan pečat pustili tako v revirskih dolinah kot tudi v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Miniaturni kip svobode, kot so ga poimenovali nekateri, bo z laserjem svetil z zahodnega na vzhodni hrib doline, natančneje na še eno pomembno rudarsko točko, Drajeršoht na jašku Gvido.

Postavljen, svečana otvoritev kasneje
Prometej je v celoti ustvarjen iz jamskega, rudarskega železa. Kosi so iz 100, 150 in več let stare rudarske opreme in so neke vrste relikvije industrijske dediščine že sami po sebi.
Vsa energija in svetloba bo neodvisna od slovenskega omrežja, saj bo lastno napajanje. Na koncu sledi še postavitev in kalibracija laserskega žarka, ki bo svetil čez dolino. Viden bo iz skoraj celih Trbovelj, od glavnega Petrola do Gimnazije. Celotna investicija, ki zajema izdelavo in postavitev kipa, odkup približno 1000 m2 velikega zemljišča in drugo, znaša 45000 evrov.
Na svečano uradno otvoritev kipa pa bo treba še počakati. Ta je bila načrtovana za 4. december in čeprav je kip končan, se je vse skupaj zapletlo in prestavilo zaradi corone. »V Trbovljah si zaslužimo tak veličastni pomnik preteklosti za bodočnost. Kip bo do konca postavljen te dni,« pravi avtor Zoran Poznič.

Do nadaljnjega še zavit v skrivnost
Kip je ovit tudi v nekaj tančice skrivnosti in to dobesedno. Na Špicberg so ga prepeljali zavitega v folijo. Ta ni le zaščitna pred vremenskimi razmerami do dokončne postavitve, ampak da je kip tudi še malce skrit. Zavit bo namreč ostal do otvoritve, kadar ta pač bo. Svojevrstni podvig je bila tudi Prometejeva pot od delavnice, kjer je nastajal, do domovanja na Špicbergu. »Kip je prepeljan v enem kosu, z avto dvigalom. Gre za zelo zahtevno tehnično operacijo, sploh glede prevoza,« pravi Poznič. Do mesta, kjer bo stal, je namreč strma cesta, z nekaj ovinki in skozi strnjeno naselje. Špicberg je hrib nad Trbovljami in tudi do mesta, kjer bo Prometej stal, ni direktnega dostopa, niti za avto dvigalo ne. Z dvigalom so ga namreč dvignili z najnižje in najbližje točke direktno na vzpetino.
Čeprav bo danes predvidoma postavljen in fiksiran, pa to še ni konec del. Danes je predvidena še ozemljitev, v ponedeljek pa bo nameščena sončna elektrarna. »V živo skalo je izkopana luknja in vlito 65 ton betona, kip pa je tudi fiksiran z vijaki na podlago, na kateri stoji. V globini pod njim je tri metre mreže in betona. Vse je varovano s pet ali šestkratnikom. Če se malce pošalim, ko bodo Trbovlje že v kosih, bo kip še stal,« pravi o postavitvi kipa, ki naj bi tehtal okoli 16 ton.

Foto: ČZ

Trboveljčani so se danes prebudili v zanimivo jutro. Ponoči je nekatere dele nad mestom namreč prekril sneg. Zaenkrat do nižin še ni zapadel, je pa v jutru brez posebne megle in kljub oblačnosti bilo lepo videti pobeljene nekatere vrhove okoliških hribov.

Pri tem je zanimivo, da sta denimo Mrzlica in Planina bili oviti v belo odejo, zasavski Triglav Kum pa je kljub temu, da je višji, zelen.

Foto: ČZ

Od Trbovelj do Hrastnika ali obratno se bo po novem moč sprehoditi tudi drugače, kot smo bili vajeni doslej. Le enkrat letno sicer in samo ženske, a vendarle. Pet kilometrov dolga pot bo eno od obeležij 8. marca, svetovnega dneva žensk, obenem pa tudi ohranjanje spomina na poslavljajočo se rudarsko panogo.
Ženska osemdeseterica je pot premierno preizkusila v petek zvečer, ko se je pod zemeljsko površje podala skozi rudniški vhod v Hrastniku, na površje pa prišla spet na trboveljskem Ajnzerju.
»Tek ali pohod po rudniškem rovu je ena od idej, kako Zasavje predstaviti mladim domačim rodovom in tudi drugim za bodočnost v povezavi s preteklostjo, z izginjajočo rudarsko industrijo. Marsikatera udeleženka iz Zasavja bo lahko vsaj približno videla, kako in kje so delali njeni predniki in dobila še dodatno sliko, od kod so njene korenine. Za udeleženke od drugod pa je to tudi na sploh nekaj povsem novega,« pravi pobudnik ideje Marko Planinc.

Pomerile so se druga z drugo in s seboj
Prireditev v rovu, ki leži 250 metrov globoko pod najvišjo zunanjo točko nad njim na Ojstrem, je vzbudila veliko zanimanje žena in deklet, ki so svoj praznik želele obeležiti na nekoliko drugačen način. Prijavilo se jih je 333 in z vseh delov Slovenije. Žal pa je korona naredila svoje, zato marca prireditve ni bilo moč in tudi ne varno izpeljati. Udeleženk na septembrski prestavljeni je bilo manj, kot je bilo prijavljenih, a vseeno lepo število. Zaradi preventivnih ukrepov zaradi korone so morali odpovedati načrtovane aktivnosti pred in po teku. Koncert, tekmovanje v metu bata škornja rikverc v kuolmkišto, razglasitev zmagovalk, žrebanje nagrad…Osemdeset udeleženk se je kljub temu pomerilo v hitrosti. Izbirali so zmagovalke v absolutni kategoriji in najboljše po posameznih kategorijah in starosti.
V rovu je bila ves čas prisotna reševalna služba, predstavniki rudarske stroke, vidne označbe in smerokazi, zračenje in drugo. Ob prihodu na cilj jih je pričakal znameniti rudarski Perkmandeljc, ki je vsaki podaril cvetje in ji postregel s krofom ter osvežilnim napitkom.
Za udeleženke, ki so se že marca prijavile, pa se sedaj niso udeležile podzemnega izleta, vplačana prijavnina velja za udeležbo v marcu prihodnje leto, lahko pa se jo unovči tudi za letošnji zimski Jamatlon.

Cigareta, nato ponovitev
Organizator si želi, da bi podzemni tek postal tradicionalen. »Rov se sedaj, s poslavljanjem rudarske panoge, le vzdržuje. Je varno, čeprav se za siceršnji in prvotni namen ne bo uporabljal več. Vsekakor pa bi lahko stvar bila turistična atrakcija in nekaj drugačnega, česar ni na vsakem koraku,« še pravi Planinc.
Ideja se je v praksi že v prvo prijela, saj so bile po izjavah sodeč udeleženke zadovoljne. Utrujene, saj preteči ali prehoditi pet kilometrov pod zemljo ob občutkih, ki ob tem prežemajo vsakega človeka, ni ravno mačji kašelj, a navdušene. Ni jih namreč bilo malo, ki bi podvig kar takoj še enkrat ponovile. »Daj mi eno cigareto, da pridem k sebi, potem grem pa še enkrat nazaj notri,« je pripomnila ena od njih ob prihodu na površje. Večina preostalih pa bi podvig ponovila po počitku čez kakšen dan. Sicer pa, če ne prej, marca prihodnje leto…

Foto: ČZ in arhiv Zavod Savus

Na Festivalu Ars Electronica se je v sklopu predstavitve Zavoda za kulturo Delavski dom Trbovlje letos predstavila tudi znana akrobatska skupina Dunking devils. Člani so na najpomembnejšem dogodku s področja novomedijske umetnosti na svetu s projektom Vrtoglavi ptič 2020 izvedli nenavadno in predvsem nevarno akrobatsko plesno točko. Usodo so izzivali, če temu rečemo tako, na najvišji zgradbi v Evropi. Visoko nad meglo, Savo, tudi iznad oblakov in nekaterih okoliških hribov, na dimniku nekdanje Termo elektrarne v Trbovljah.
»Ko smo razmišljali, kako v okviru dane teme festivala predstaviti Trbovlje, smo želeli povezati preteklost s prihodnostjo. Ko Trbovlje skušajo preseči preteklost in zrasti v prihodnost, je monumentalni dimnik v povezi z umetnostjo, znanostjo in tehnologijo zagotovo odskočna deska. Vzpnemo se na najvišjo točko preteklosti, da pogledamo v prihodnost. To sproži malo strahu, vznemirjenja in tudi predvidevanja. Vsebinsko se projekt navdihuje iz istoimenskega plesnega projekta plesalca in koreografa Iztoka Kovača, ki je leta 1996 zaplesal na vrhu dimnika, kar lahko vidimo v prizoru Vrtoglavega ptiča. Za projekt smo iskali ekipo in Dunking Devils so bili resnično edini dovolj nori in usposobljeni, da so se tega lotili. Nastal je izjemen projekt,« pravi o tem, kako so Dunking devils prišli na 360 metrov visoki betonski zasavski Mont Everest, vodja laboratorija raziskovalne umetnosti in kulture DDT Lab v Trbovljah Maša Jazbec.

Varnost kljub neponovljivi izkušnji
Že samo ob pogledu na orjaka, ki je višji tudi kot nekateri okoliški hribi in ki ga po višini na svetu prekaša le 6 zgradb, povzpeti se nanj brez največjih varnostnih ukrepov ne pade n pamet nikomur. Tudi za Dunking devils so veljali strogi. Na vrh dimnika so fantje prinesli skoraj 100 kilogramov varovalne, plezalne in snemalne opreme. Glavna akrobata sta bila ves čas dvojno varovana, za dodatno varnost pa sta skrbela člana Gorske reševalne službe Jezersko. Odprava na vrh se je začela še tako rekoč sredi noči, po treh urah napornega vzpenjanja pa je bil napor poplačan z nepozabnim sončnim vzhodom. Čeprav se je na vrh dimnika v dveh dneh povzpelo vseh 17 članov ekipe, je glavna vloga v videu pripadla Janu Žnidaršiču in Matevžu Pogačarju. Na robu dimnika sta izvajala stoje in prevale, Jan pa je na vrtoglavih 360 metrih zaplapolal tudi kot človeška zastava. S skupnimi močmi jim je uspelo ustvariti prvi slovenski vizualni dokument tega vrtoglavega vzpona in prikazati veličino najvišjega dimnika v Evropi. Video o dogajanju na vrhu betonskega velikana bo na voljo tudi gledalcem.
»Vzpon je zelo zahteven in tudi sam sem ga kar malce podcenjeval. Zaradi zahtevnosti plezanja niti ne gledaš toliko pod seboj ali razmišljaš o višini. Tudi na vrhu zaradi meglic najprej nimaš občutka, kako visoko se dejansko nahajaš, saj ne vidiš tal. Šele, ko se meglice razkadijo se zavedaš, da si na vrtoglavi višini. Na samem robu dimnika je kar strašno in priznam, da me je bilo malo strah. Telo se na takšni višini zelo zanimivo obnaša, tako da so tudi preprosti gibi precej zahtevni. Mišice so neprestano napete in potrebno je veliko koncentracije, da umiriš dihanje. Moj največji podvig je bil zagotovo človeška zastava, pri kateri sem se s celim telesom nagnil izven dimnika. Čeprav sem bil privezan, je bila to ena izmed bolj strašnih stvari, ki sem jih kadarkoli naredil, zato sem zelo ponosen, da sem premagal svoj strah. Ponosen sem tudi na prevale, ki sva jih izvajala z Matevžem. Na posnetku je verjetno videti preprosto, ampak na takšni višini je vse prej kot to. Zaradi ukrivljenosti roba je potrebna velika mera previdnosti. Zanimivo je, kako lahko okolje spremeni zahtevnost trika,« pravi Jan Žnidaršič.

Bo turistična adrenalinska točka?
»Vzpon je bila kar težka preizkušnja, saj smo s seboj nosili ogromno količino opreme. Med prvim vzponom na vrh sem le stežka verjel, da se resnično vzpenjam na trboveljski dimnik. Izkušnja je bila bolj nora, kot sem si kadarkoli upal sanjati! Seveda je bilo med podvigom prisotnega tudi nekaj strahu. Čeprav smo bili vsi varovani, me je najbolj skrbelo, da bi kdo med sprehajanjem padel z roba. Kljub vsem varnostnim ukrepom v takšnem okolju ostaja veliko neznank. Razgledi z vrha so čudoviti in nenadomestljivi. Nahajaš se nad oblaki, z vseh strani pa te pod nogami obkrožajo hribi. Same višine in odrezanosti od sveta spodaj se človek hitro navadi, je pa vseeno prisotno nekakšno olajšanje, ko se zopet dotakneš tal. Na vrhu je vsekakor lepo, a v objemu varne Zemlje je najlepše,« pa dodaja Maks Veselko.

Dimnik je z zaprtjem nekdanje Termoelektrarne prenehal obratovati in miruje. O tem, kaj bi z njim, se pravzaprav ne ve. Funkcije, zaradi katere je bil zgrajen v sedemdesetih letih, najverjetneje ne bo nikoli več opravljal, vsekakor pa je škoda in nedopustno, da bi ga prepustili propadu. Pred leti se je pojavila celo ideja o porušenju, a je že takoj naletela na oster odpor in k sreči ni bila uresničena. Sicer pa je tudi vprašljivo, kolikšni bi bili stroški rušenja, vsekakor zelo visoki. Po mnenju mnogih nikakor ni zanemarljiva ideja, da bi postal turistično adrenalinska točka. Uredili bi ga za strokovno vodene turistične oglede in za adrenalinsko točko. S svojo višino in razgledom, ki ga ponuja, je zares kot nalašč za odvisnike pustolovščin. Pot nanj je naporna, na vrhu pa po navedbah v vetru niha tudi poldrugi meter.

Foto: arhiv Delavski dom Trbovlje

Ko je skupina domačinov v Trbovljah predstavila svojevrstno zamisel povsem nove oblike in ideje o ohranjanju spomina na dokončno poslavljajočo se 250-letno rudarsko tradicijo, so včeraj pokazali, kaj je doslej iz nje nastalo in kako napreduje. Na trboveljskem Špicbergu bo namreč po načrtih če letos stal 8-metrski kip rudarskega junaka Prometeja. Ustvarja ga donedavni kulturni minister, akademski slikar in kipar Zoran Poznič. Poleg muzeja 4. Dritl, knapovskega stanovanja in še nekaterih bo eden od pomnikov na nekdanje čase, ki so močan pečat pustili tako v revirskih dolinah kot tudi v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji.
Miniaturni kip svobode, kot so ga poimenovali nekateri, bo z laserjem svetil z zahodnega na vzhodni hrib doline, natančneje na še eno pomembno rudarsko točko, Drajeršoht na jašku Gvido. Narejena je 8-metrska osnovna konstrukcija kosov starega železja iz RTH, na katero se bo naprej zvarilo. Postopek bo še dolgotrajen. Skupaj naj bi kip na koncu tehtal okoli 16 ton. Po izdelavi konstrukcije sledi še notranja osvetlitev. Novembra planirajo zabetoniranje fundamenta na mestu, kjer bo kip postavljen, potem pa sledi zmontiranje sončne elektrarne, ki bo napajala lasersko osvetljevanje. Vsa energija in svetloba bo neodvisna od slovenskega omrežja, saj bo lastno napajanje. Na koncu sledi še postavitev in kalibracija laserskega žarka, ki bo svetil čez dolino.

Ne bo prepeljan s helikopterjem
Kip bo na mesto, kjer bo stal, prepeljan v enem kosu, dvignila ga bo mogočna mehanska roka in tam mora stati vsaj 200 let. »Transport in postavitev kipa, ki sicer nastaja v prostorih podjetja Kovit v Trbovljah, je bila svojevrstni izziv. Za transport kipa smo nameravali prositi slovensko vojsko za helikopter. To pa bi pomenilo, da bi morali kip na lokacijo prepeljati v več kosih, ne v enem oziroma celotnem. Vojska nima tako zmogljivega helikopterja, ki bi lahko dvignil težo 4 ton. Zato bo kip, ko bo gotov, prepeljan s tovornjakom,« pravi Zoran Poznič. Višina in podoba bosta takšni, kot sta bili predstavljeni na začetku. »Je pa to umetniško delo in je potrebno razumeti, da bo konstantna improvizacija, ko bo kipar videl, kako delo napreduje in bo skladno s tem oblikoval,« pojasni.

Viden od glavnega Petrola do Gimnazije
Kosi materiala, iz katerega nastaja Prometej, so iz 100, 150 in več let stare rudarske opreme in so neke vrste relikvije industrijske dediščine že sami po sebi. Vse to je bilo namenjeno pretopitvi v železarni, so pa v poldrugem letu uspeli marsikaj rešiti in uporabiti na način, da bo uporabljeno in vidno še stoletja. Na Špicbergu bo stal samo kip, nič drugega. Nekateri so namreč imeli tudi idejo, da bi ob njem bila tudi kakšna rudarska oprema in podobno. Kip bo namreč tako velik, da če bo človek stal pod njim, v bistvu ne bo videl nič. Kip bo tudi zagrajen, dostop čisto do njega ne bo mogoč. »Bo pa na prvi platformi viden nekje z dvajset, trideset metrov. Drugače pa bo viden iz skoraj celih Trbovelj, od glavnega Petrola do Gimnazije,« še pove Poznič. Celotna investicija, ki zajema izdelavo in postavitev kipa, odkup približno 1000 m2 velikega zemljišča in drugo, znaša 45000 evrov.

Ker bo kip financiran predvsem iz donacij in prostovoljnih prispevkov, Društvo Trbovlje – novomedijsko mesto zbira tudi prostovoljne prispevke za realizacijo. Društvo Trbovlje novomedijsko mesto, Trg svobode 11a, 1420 Trbovlje, številka računa  SI56 6100 0002 4000 184

Foto: ČZ

Letošnje poletje se vrtičkarji tudi v Zasavju pritožujejo nad slabo rastjo in uspevanjem vrtnih pridelkov zaradi nemogočega in muhastega vremena. To niha iz ene skrajnosti v drugo, bodisi je preveč vročine, dežja ali nihanja temperatur, kljub temu pa narava preseneti. Če denimo solata po eni strani tako rekoč skoraj ne raste oziroma raste zelo slabo, paradižniki marsikje že gnijejo in podobno, pa gre pri drugih za druge oblike skrajnosti.
Prav te dni je tako krompir razveselil Dareta Resmana iz Trbovelj. Na majhni gredi mu je namreč zraslo nekaj primerkov velikosti, ki so opazno večje od siceršnje povprečne. »Največji tehta 1,20 kilograma in je res velik. Kakšen večji od običajnih mi je zrasel že kdaj prej, tako velik pa sedaj prvič,« pravi.

»Kamen« za ves teden
Ko je krompir pobiral, najprej sploh ni vedel, da je tako velik. »Ko sem ga jemal z grede, sem najprej mislil, da je kamen in pomislil od kod se je pa vzel? Ko sem ga potegnil iz zemlje, pa sem šele videl, da ni kamen,« doda.
Trije velikani, ostala dva sta malce manjša, so ga razveselili, se pa pridelek zdi zanimiv tudi njemu. Krompirja namreč ni gojil prav nič drugače kot sicer, ni uporabljal nobenih posebnih gnojil ali hormonov, posajen je na istem mestu kot sicer vsako leto. Prav tako so ostali krompirji siceršnje običajne velikosti.

Tudi velikane bosta z ženo Jelko pojedla, se pa o tem slednja šali. »Enega bova imela za ves teden, pa morda kaj ostane tudi še za naslednjega,« pravi smeje. Spričo pridelka bi zato tako sama, kot tudi drugi lahko mirno rekli tisto pregovorno vidva imata pa res krompir! In to dobesedno.

Foto: ČZ

Občina Trbovlje je te dni zaključila obnovo sončne ure v mestnem parku. Uro, ki je ena od družabnih stičnih točk mestnega parka, je ustvaril Bojan Frantar, kulturni delavec in edini v Sloveniji, ki obnavlja in izdeluje sončne ure. V parku pri občinski stavbi je ura od leta 2003.

V sklopu obnovitvenih del so ji ponovno dodali senčno palico, brez katere ni delovanja ure, uro so očistili in prenovili ploščo pod njo. Poleg sončno časovne skulpture je po novem nameščena tudi tabla z navodili za branje sončne ure. Na uri so namreč štiri sončne ure in analemna osmica s koledarjem, ki prikazuje odstopanja sončnega časa od srednjeevropskega, torej plus/minus 15 minut.

Naprava kot svojevrstna posebnost in arhitekturna umetnina ne le krasi park, ampak služi tudi učenju in spoznavanju novih stvari. Na lokaciji, kjer je sedaj park, je nekoč bilo pokopališče, ki so ga pred desetletji preselili v naselje Gabrsko. Ker združuje preteklost s sedanjostjo je ura oblikovana tudi tako, da lahko učencem, dijakom in drugim pomaga pri učenju geografije. Nameščena je na delu, ki je odprt po osi vzhod- zahod in ima zato idealno lego za postavitev sončne ure. Ker je trboveljska dolina obdana s hribi, ura ob enakonočju kaže od približno 8.30 do približno 17. ure. Sicer pa kaže čas za naprej in za nazaj.

Sončna ura je ena izmed prvih priprav, ki jih je uporabljal človek in je najtočnejše naravno merilo časa. Uporabljali so jih že Babilonci in Egipčani.

Foto: Občina Trbovlje

Rudarska panoga, kakršno poznamo kot klasično, se konec letošnjega leta z zaprtjem Rudnika Trbovlje Hrastnik dokončno poslavlja. Nekdaj močna industrija, ki je pečat dala ne le Zasavju, ampak tudi Sloveniji, bo tako kmalu počasi le spomin na nekdanje čase. V Zasavju pa kljub temu ne nameravajo dopustiti, da spomin na skoraj poltretje stoletje zgodovine kar tako zamre. Prav danes je Društvo Trbovlje – novomedijsko mesto predstavilo nov projekt v sklopu načrtov za ohranjanje rudarske zgodovine za prihodnje rodove.

Po rudarskem stanovanju iz časov knapovstva v Trbovljah, virtualnem muzeju 4. Dritl v Trbovljah in muzeju rudarskih predmetov v Zagorju naj bi na trboveljskem hribu Ostri vrh oziroma po domače Špicbergu po načrtih še v letošnjem letu zrasel poseben kip v podobi zasavske simbolike. Ideja je pravzaprav še v povojih, a Karel Vukovič, eden od pobudnikov in aktivistov projekta pravi, da se prav danes uradno začenja gradnja obeležja v obliki 8 metrskega kipa v podobi rudarskega junaka Prometeja. Ideja, ki jo bo kiparsko ustvaril donedavni kulturni minister in akademski kipar magister Zoran Poznič, sicer ni od včeraj, ampak tli že nekaj let na pobudo Karla Vukoviča in nekdanjega direktorje RTH Ivana Bergerja. Stvari so morale dozoreti, za kar je potreben čas in kot pravi magister Poznič, je sedaj za to časovni okvir. »Kip je zamišljen kot spomin na 220 let dolgo tradicijo, ki je zaznamovala te kraje. Vse, kar smo, izhaja iz rudarjenja, označevalo bo tudi bodoče rodove,« pravi. Kip bo izdelan iz odpadnega jamskega železa, prav takšnega, kakršnega so uporabljali tudi knapi. To bo osnova in skelet za spomenik, nadgrajeno pa bo z novimi tehnologijami, predstavlja pa tudi želje za bodočnost.

Bog namesto zavetnice

Po prvih vtisih idejo pozdravlja večina Trboveljčanov, je pa koga presenetil tudi izbor podobe, ki jo bo imel kip. Zakaj Prometej in ne denimo škrat Perkmandeljc, ki živi globoko pod zemljo z rudarji ali pa Barbara, zavetnica rudarjev? »Barbara je seveda zaščitnica rudarjev, rudarskega očeta pravzaprav in s tem vse družine, mi pa smo iskali nekaj, kar rudar počne kot simbolno vrednost in ima globlji pomen. V prvi industrijski revoluciji je rudarstvo v vsej Evropi predstavljalo ogromni kvantni preskok v razumevanju tega, kaj lahko energija ponudi človeštvu. Ampak za to, da je rudar ukradel to energijo, če temu tako rečemo, izpod zemlje in jo prinesel na plano in ponudil človeštvu, sta seveda on in njegova družina plačevala veliko ceno na podoben način, kot je to plačal Prometej, ki je v resnici ukradel ogenj bogovom in ga dal človeštvu. Tu je tako popolnoma jasna relacija med Prometejem in rudarjem in seveda ni bilo druge možnosti kot da izberemo njega. Ne gre samo za princip rudarja, kot ga poznamo v Trbovljah ampak predvsem za simbolno vrednost. Gre za mitološki princip v resnici ustvarjanja svetlobe iz nič, se pravi iz črne globine zemlje prinesti na plano nekaj črnega premoga, energijo, ki sveti v temi. To je ta simbolna vrednost, ki je poznana že 3000 let in vleče rdečo nit od stare Grčije pa do Trbovelj leta 2020. Skulptura bo tudi simbolno povezana z vsemi temi na prvi pogled drobnimi stvarmi, na primer stanovanjem Njiva, 4. Dritlom, muzejem rudarskih stvari v Zagorju kot neki simbolni zaključek tudi krožnih turističnih poti,« pravi Poznič. Navdušen je tudi nad pomočjo Občine Trbovlje in investitorjev, ki so se že odzvali povabilu, na primer IBT, Rudis… in to brezplačno.

Po zapletih steklo

Kot pravi Karel Vukovič, je bil prvi investitor RTH, žal pa zaradi dejanske situacije, v kakršni je, zadeve ni mogel realizirati, na začetku pa tudi širše dobre volje ni bilo. »V Zasavju smo zelo povezani z rudarsko tradicijo in spomenik bo pomenil kar nekaj poudarkov. Bo najvišji po velikosti v Sloveniji, narejen v sodobni tehnologiji, z lasersko povezavo, ki bo ponoči svetila nad mestom in podobno. Projektant trenutno pridobiva dokumentacijo za gradbeno dovoljenje,« pove.

Celotna investicija, ki zajema izdelavo in postavitev kipa, odkup približno 1000 m2 velikega zemljišča in drugo, znaša 45000 evrov. Lotilo se jo je Društvo Trbovlje – novomedijsko mesto. 45 tisočakov upajo, da bodo zbrali do septembra, pri čemer računajo na prostovoljne prispevke občanov in donatorjev. Otvoritev bi bila predvidoma po približno 2 mesecih, torej v novembru ali decembru. Iz jamskega železa narejena skulptura bo osvetljena od znotraj navzven in ta ambient bo v nočnih urah z laserjem viden čez skoraj vse mesto. Snovalci projekta so še nekoliko skrivnostni glede dokončne podobe, za katero je nekaj variant. Rudar bi tako svetilko lahko imel na glavi, v roki, pod pazduho,… Za kje bo dokončno odločeno, bo odvisno od zamisli avtorja Pozniča, naj pa bi kip svetil proti jašku Gvido oziroma Drajeršohtu na Gojdi na nasprotni strani doline. Kip naj bi bil sicer sestavljen na licu mesta oziroma lokaciji, na kateri bo stal, za pomoč pa bodo verjetno potrebovali tudi dvigalo ali celo helikopter.

Lokacija na Ostrem vrhu, ki je bila na koncu izbrana med Bukovo goro, Plevčkovim hribom Klekom in še nekaterimi, je sedaj dokončna, izpeljati je treba le še nakup od prodajalca RTH. Do nje trenutno pelje le ozka stezica skozi gosto grmičevje in drevje. Do kipa bo kasneje zgrajena pešpot, z avtom pa dostop ne bo možen.

Društvo Trbovlje – novomedijsko mesto zbira prostovoljne prispevke za pomoč pri realizaciji projekta. Društvo Trbovlje novomedijsko mesto, Trg svobode 11a, 1420 Trbovlje, številka računa  SI56 6100 0002 4000 184

Foto: ČZ in DTNM

Če se ozremo okoli sebe vidimo, da se narava tudi letošnjo zimo obnaša nenavadno in nič kaj tako, kot bi se pravzaprav morala. Pa ne samo sedaj, pozimi, ampak tudi v preostalem letu. Spomnimo se samo na poletna neurja, pripeko in drugo.

V Trbovljah smo opazili nekaj primerov obnašanja narave, ki temu letnemu času zagotovo ne pritiče. Bržkone ti primeri niso edini, omenjamo jih zgolj nekaj, tistih, ki smo jih opazili.

Sivka je sicer rastlina, ki se je razširila tako rekoč povsod, a je vendarle nenavadno, da cveti tudi v decembrskih dneh. In to za povrh še zunaj, na prostem, celo brez zavetrja in zaledja, ki bi jo zaščitil pred mrazom, ki se je v teh dneh oziroma nočeh že spusil tudi pod ničlo. Cvetovi niso pomrznili, ne oveneli, ne odpadli ampak cvetejo dalje na steblih.

Presenetijo tudi trobentice, katerih cvetovi so zaradi barv, predvsem klasične rumene, še posebej opazni.

Neko čisto svojo pot je letos pri eni od hiš v Trbovljah ubral tudi zimski jasmin. Rastlina slovi po tem, da je pozno spomladi, poleti in jeseni vsa v zelenju, pozno jeseni pa odvrže liste in zacveti vse do pomladi. Sončno rumeni cvetovi v opusteli zimski pokrajini, še posebej v mestnem okolju denimo, naravnost poživijo okolje in dneve. Letos pa je rastlina, ki praviloma najprej odvrže liste, nastavila popke in zacvetela še preden so listi sploh odpadli, kar je nenavadno. Lansko leto je spričo vremenskih razmer ista rastlina cvetela še dlje kot sicer. Že od začetka novembra in vse do konca aprila, kar je popolnoma nenavadno.

Pogled na takšno okolje je v tem letnem času nedvomno lep in prijeten, običajno in pravilno pa to nikakor ni. Narava ni več, kar je bila in kar bi morala biti, kar nam tudi kaže na različne načine in za kar smo glavni krivci nedvomno ljudje.

Foto: ČZ