Nekdaj skromna deželica, ki je gostila do največ 15 ponudnikov, se je lansko leto preselila v trboveljski mestni park, zavzela popolnoma drugačen koncept in postala prava dežela s pravljičnimi nasmehi. Storili so še korak dlje. Park se je doslej ponašal s 27 stojnicami, letos pa se jih je prijavilo kar 35, kar potrjuje tudi dejstvo, da se za sodelovanje odloča vse več interesentov.

Tudi letos so na Občini Trbovlje pripravili pester program, ponudba pa bo postregla z izdelki za vse starosti in okuse. Zakaj bo 4. december v Trbovljah tako pravljičen? Na obisk pride Miklavž, s katerim bodo, tako kot lani, skupaj pritisnili na čarobni gumb in prižgali lučke v parku. Veselje se bo pričelo ob 17. uri. Poleg vsega drugega dogajanja si bodo obiskovalci lahko dali poslikati tudi obraze.

Ker pravljičnega vzdušja ni brez pravljice, bo v parku še nekaj prijetnih presenečenj. Pravljična vasica, v kateri so do sedaj domovali jelenčki, snežaki, palčki, Sneguljčica, Janko, Metka in čarovnica bodo dobili nove prijatelje. Koga vse, naj zaenkrat ostane skrivnost, ki jo bodo morali raziskati obiskovalci sami. Novost letošnjega parka bo tudi KLOPCA SANJ, ki bo obiskovalcem parka za sprostitev in pobeg v svet, kjer so dovoljene samo sanje, na voljo ves decembrski čas. Tradicionalno pa bo postavljen tudi nabiralnik Dedka Mraza, kamor se bodo ves december zbirala pisma, ki jih bo bradati mož prebral in nanje tudi odgovoril.

Foto: Občina Trbovlje

Hrastniška Občina z letošnjim letom dodatno odpira svoja vrata občanom. Njihov cilj je čim bolj približati delo občinske uprave in upravo samo kot takšno na sploh krajanom. Kot druge slovenske občinske uprave tudi v Hrastniku v ta namen uporabljajo Facebook, poleg odraslim pa se želijo predstaviti in približati tudi najmlajšim. Februarja denimo so na obisku gostili vrtec, spomladi so se udeležili slovenskega druženja vseh Unicefovih otrokom prijaznih mest in podobno, ob svetovnem dnevu otrok pa so se letos odločili tudi za srečanje z osnovnošolci.

Letos ta dan sovpada s 30. obletnico Konvencije o otrokovih pravicah, zato so pripravili posebno srečanje s šolarji. Do občinskega udara in prevzema oblasti, kot so se nekateri pošalili ob tem, sicer ni prišlo, so pa nekatera vodilna mesta v občinski upravi za en dan prevzeli trije osnovnošolci. Dvanajstletna Alina Tržan je postala županja, enajstletni Miha Orožen direktor Mladinskega centra in sovrstnica Neža Abram direktorica Knjižnice Antona Sovreta. Vsi trije so se na posameznem področju srečali tudi s siceršnjim županom, podžupanom, podžupanjo in direktorjema zavodov.

 »Fino je bilo. Najbolj zanimivo je bilo, koliko dejavnosti imajo, kako in koliko morajo organizirati. Zanimivi so bili tudi razgovori in pa koliko skupnih idej smo imeli. Župan je sprejel kar nekaj naših pobud. Najtežje pa je bilo takoj po prihodu, zaradi treme,« strnjeno pravijo. Enodnevna direktorja knjižnice in mladinskega centra sta prišla »v službo« spontano, županja pa se je pripravila.

Po službi še sestanek

Dan se je po nekajurnem službovanju zaključil s skupnim srečanjem mlade županje in mladih direktorjev na Občini Hrastnik s siceršnjimi funkcionarji. Spregovorili so o idejah in predlogih, ki so jih tekom dneva pripravili. Na področju ekologije so med drugim predlagali koše na javnih površinah, ki bi bili bolj prijazni otrokom in bi tudi ti lažje razumeli pravila odlaganja. Izpostavili so postavitev Varnih točk ter željo po izboljšanju avtobusnih postaj, ki so v nekaterih delih občine že precej dotrajane. Dotaknili so se  problematike starejših občanov, invalidov in priseljencev. Starejšim bi lahko pomagali s prevozi do trgovine in zdravnikov, za invalidne osebe bi potrebovali več klančin, priseljencem pa s spoznavanje kulture in pomoči pri učenju slovenskega jezika.

Da bi lahko večkrat podali svoje zamisli, so predlagali nabiralnike za pobude, ki bi jih namestili po šoli, oddane predloge pa bi se posredovalo županu.

»Prijetno presenečeni smo nad odzivom in obnašanjem šolarjev na današnjem srečanju. Predlogi županje so denimo bili izredno artikulirani in praktično na ravni odraslih ljudi. Otrok ni za podcenjevati, ker so zelo razgledani. Povsem enakopravno so razpravljali o resnih zadevah, predvsem so bile vsebinske debate. Sami nadaljnji procesi, povezani s tem dalje, so pa seveda zanje nekaj povsem novega. Predvsem poznajo vse, kar se tiče njihovega vsakdana. Izjemno dojemljivi so za stvari, kjer imajo že kakšno osebno izkušnjo. Kakorkoli, današnji dan je dobra praksa, ki jo bomo na Občini ponavljali vsako leto, ker želimo mlade vključevati na vseh nivojih. V preteklih mesecih smo prvič imenovali tudi svet za mlade. Samo na ta način bomo ta kraj ohranili zanimiv tudi za mlade in da, ko odrastejo, tu ostanejo,« pove vtise o morebitnih lokalnih oblastniških naslednikih župan Marko Funkl.

Foto: Občina Hrastnik

Rudarska panoga se v Zasavju sicer resda poslavlja in spreminja v spomine, a rudarji, ki so delali globoko pod zemljo, tega dela in načina življenja ne morejo in ne bodo kar tako pozabili. Člani Rudarskega muzejskega in etnološkega društva SREČNO ZAGORJE ju ohranjajo tudi z obiski. Čisto sveži so tako še njihovi vtisi z dvodnevnega obiska v Bosni.

Na potepanju pri sosedih nekdanje skupne domovine so obiskali rudnik rjavega premoga v Brezi. »Ni naključje, da smo jim Slovenci in Zagorjani še posebno blizu, saj zagorsko podjetje TEVEL uspešno sodeluje z njimi in s svojimi eksplozijsko varnimi izdelki – rudarskimi jamskimi svetilkami in merilnimi inštrumenti za metanometrijo pripomore k zagotavljanju varnosti v jamah. Sprejel nas je tehnični vodja rudnika in nas z uvodnimi besedami pozdravil tudi župan, ki je tudi diplomirani rudarski inženir. Presenečeni in počaščeni smo bili, ko smo videli, da je bila v čast našega obiska na upravni stavbi rudnika Breza izobešena slovenska zastava,« pravijo o druženju s stanovskimi kolegi rudnika, ki ima 100 let.

Na obisku v Bosni sta bila tudi najstarejša člana društva Franc Mlinar, ki je letos dopolnil 90 let in dve leti mlajši Metod Malovrh, oba univerzitetna diplomirana inženirja rudarstva. Inženir Mlinar je nekaj let služboval tudi v BIH na rudniku v Banovičih, tako da snovi za pogovor in obujanje spominov ni manjkalo. Med ogledom zunanjih rudniških objektov so ob jašku zapeli skupaj še rudarsko himno Stan rudarski bodi nam pozdravljen.

Na čevapčiče in v zgodovino

Po slovesu od kolegov in željah, da se kmalu spet kaj vidijo, so obiskali Sarajevo. Brez ogleda Baščaršije in obeda s pristnimi bosanskimi čevapčiči ter kavo obiska glavnega bosanskega mesta ni. Po ogledu čudovitega parka Vrelo Bosne ob izviru reke Bosne so jim v mestu Visoko pripravili večerjo in družabno srečanje ob živi bosanski glasbi. Zanimiv je bil tudi ogled piramid sonca ob Visokem. »Piramide so bile zgrajene pred približno 30000 leti, raziskujejo pa jih šele od leta 2005. Sprehodili smo se po že očiščenih rovih, ki naj bi po raziskavah segali vse do piramid. V rovih je zdravilna klima za astmatike in na posameznih mestih močna pozitivna energija, ki pomaga pri zdravljenju,« pravijo. Dodajajo pa tudi, da izleta ne bi bilo brez pobudnika in glavnega organizatorja Francija Brinovca, podjetja TEVEL in direktorja Iztoka Živka za organizacijo in obisk rudnika Breza ter Jožeta Ogrinca za posredovanje pri izvedbi rezervacij in za prisrčen sprejem udeležencev v BIH.

Foto: arhiv društva

Spomin na rudarstvo kot 250-letno gospodarsko zasavsko panogo, ki se dokončno poslavlja, v Zasavju obeležujejo na različne načine. Z ogledom kakšnega delčka rovov in podzemnega sveta, z muzeji, z rudarskim stanovanjem,… V Zagorju pa knapovske stopinje ubirajo tudi pohodniško po površju. Rudarsko muzejsko in etnološko društvo SREČNO ZAGORJE vsako leto popelje obiskovalce tudi po rudarski učni poti. Letos so pohod izvedli že četrtič in je postal tradicionalen.

70 pohodnikov je krenilo na pot z Ruardija, ob ribnikih do rova Orlek, preko potoka Kotredeščica po rekreacijskih površinah do vrta tete Johance. Članica Društva za zdravilne rastline Nuška Krautberger jim je razkazala vrt in predstavila nekaj zdravilnih rastlin, pot pa jih je naprej vodila mimo letališča na Ruardiju proti Vinam. Pod cerkvijo svetega Janeza Krstnika iz 16. stoletja je bilo mesto postanka v novem objektu z avtomatom za nakup mleka, skute, jajc in avtomatom za kavo ali čaj. Po malici in počitku pa se je pot obrnila navzdol, v Podvine in naprej v Toplice, kjer so si ogledali objekt rudniške kopalnice Vašhave, ki v svoji notranjosti skriva portal Vinskega rova – glavnega vhoda v jamo Kotredež. Naslednja postaja je bil spomenik rudarskim rodovom, kjer so si ogledali portal Aleksandrovega rova ter bivšo upravno zgradbo Rudnika Zagorje, Graščino. Skupina pohodnikov se je sprehodila še do vhoda v jamo Podstrana in si ogledala informacijsko tablo jame ter fotografiji, ki krasita vhod objekta.

Rudarska učna pot sicer ni kratka, saj pelje naprej do rudarske kolonije in skozi gozd proti Viljeminiju, kjer so ostanki povratne postaje žičnice za prevoz zasipnega materiala za jamo Kisovec in Kotredež. Sledil je spust v dolino mimo nogometnega igrišča do Naselja na šahtu, kjer je še ohranjena in delujoča krušna peč iz tistih časov. Pri peči so pohodnike že drugič prijetno presenetili domačini in jih pogostili z domačim kruhom, spečenim prav v tej peči in z ocvirki. Pohodna pot gre še po pešpoti do centra Kisovca – BEKSEL, kjer je bila pretovorna postaja zasipnega materiala iz kamnoloma Borovnik za žičnico proti Viljeminiju za zasipavanje jame Loke in Kisovec in proti Cilenci za zasipavanje jame Kotredež. Nato pa do konca poti le še Rudarski muzej Zagorje.

Pohod je s strokovnimi razlagami obogatil Franci Brinovec, zapel pa jim je Viktor Kotar.

Foto: arhiv RMED SREČNO ZAGORJE

Potem, ko je prvotno načrtovani letošnji zagorski kulinarični festival preprečilo slabo vreme, je Občini Zagorje in ostalim organizatorjem preostalo le, da zaradi trajanja neprijaznega vremena festival prestavijo. Zaradi odziva in uspeha, ki ju je požel lansko leto, letos ponovitev ni bila vprašljiva. Nejasnost je bila le novi datum. V soboto so tako na svoj letošnji račun končno prišli gurmani, ki so lahko uživali od 12. pa vse do 23. ure.

Na stojnicah so ponujali različno hrano ponudniki tako iz domačih krajev, kot tudi od drugod. Za enim od pultov je, denimo, bil tudi čisto pravi Indijec, z nepogrešljivim in značilnim naglavnim turbanom. Vsako od stojnic in njihovo ponudbo so podrobneje predstavili, radovedneži z brbončicami, polnimi pričakovanj, pa so se trli pri vseh, čeprav je med obiskovalci tu in tam bilo ujeti tudi kakšno pripombo o cenah. Poleg ponudbe jedi različnih kuhinj sveta so bili za najmlajše pripravljeni tudi različni igralni in ustvarjalni kotički.

Da je bilo napeto in adrenalinsko tudi med ponudniki, pa so organizatorji poskrbeli z izborom naj stojnice. Ta je letos postala stojnica tajske kuhinje, imenovana Mango tree.

Sicer pa je, glede na lanski in letošnji obisk, moč reči, da so tovrstne prireditve na prostem obiskovalcem všeč. Zato bo zanje bržkone razveseljiva informacija, da Občina v sodelovanju z drugimi organizatorji kulinarični festival na prostem namerava prirejati vsakoletno in da naj bi prireditev bila tradicionalna.

Foto: ČZ

Dolga leta, nekaj več kot 250 pravzaprav, so globoko pod zemljo v zasavskih revirjih kopali rudo, imenovano črno zlato. Premog, ki je pomembno vlogo imel v nekdanji Jugoslaviji in tudi širše. In predvsem v domačih krajih, kjer je pustil neizbrisen pečat zgodovine nekega obdobja. To sicer kljub temu, da je s temi slovenskimi dolinami neločljivo povezano, dokončno mineva in se poslavlja, Zasavci pa so trdno odločeni, da spomin na tradicijo ohranijo tudi za zanamce.

V ta namen so pred dvema letoma med drugim v Trbovljah ustanovili projekt 4. Dritl, svojevrstni muzej rudarstva. Na površju, v prostorih trboveljskega Delavskega doma, so uredili pomanjšano obliko podzemnega rudarskega sveta, kakršnega so tod globoko pod površjem poznali stoletja.

Odziv in uspeh, ki ga je projekt doživel, je dal novih idej in načrtov o nadaljevanju ter širitvi. Danes so tako v Delavskem domu odprli tudi novo rudarsko zamisel, imenovano Pobeg iz rudnika. Gre za projekt, s katerim se pod zemljo podamo na površju s pomočjo sodobne virtualne tehnologije.

»Se upaš spustiti v temne globine rudnika? Trboveljski rudnik je v zapiranju in z njim tudi vse njegove skrivnosti… Opravljajo se še zadnja vzdrževalna dela. Rudnik počasi podirajo. V najglobljem predelu trboveljskega rudnika – Črni luknji, iz katere izvirajo najbolj nenavadne legende in kjer se je skozi stoletja kopal najkvalitetnejši črni premog, je prišlo do hude nesreče. Rudarji, ki so skušali rov Črna luknja zasuti, so namreč sami ostali pod ogromnim zruškom. Vodja – štajger ponesrečenih rudarjev poziva k takojšni akciji! Zbrati je potrebno junaško ekipo reševalcev, ki bo rudarje rešila iz temnih globin… Kdo bo kos nalogi? V rudniku se namreč dogajajo čudne stvari… Bomo morda končno odkrili njegove skrivnosti?« vabijo v virtualni svet nekdanjih, minevajočih časov.

Kot na šiht’ v jam’

V sodelovanju z Občino Trbovlje v sklopu projekta Inspiracija, Program sodelovanja Interreg V-A Slovenija Hrvaška, je poleg omenjenega poustvarjenega rudarskega podzemnega sveta zaživelo tudi virtualno doživetje rudarjenja, načina in narave dela pod zemljo, razmer v rudniku, stvari, ki so se dogajale v rovih in podobno.

Eden tistih, ki največ vedo o projektu in ki je poleg že od začetka, je tudi kustos v Delavskem domu Bogdan Šteh, ki je projekt opisal podrobneje v izjavi:

Ureditev projekta je v pretežnem, 85% delu, sofinancirana iz evropskih sredstev, preostala sredstva so iz občinskega proračuna. Skupni ureditveni stroški so sicer 25000 evrov za opremo in 30000 za ureditev prostora.

»Veseli smo, da imamo še eno odlično turistično ponudbo. Zato je Občina brez težav sodelovala pri tem projektu, s katerim smo šli še korak naprej od klasične tako imenovane sobe za pobeg. Projekte in ideje v tej smeri bomo vsekakor razvijali še dalje in tudi Občina bo pri tem z veseljem sodelovala,« pravi županja Jasna Gabrič.

Razveseljivo in vsekakor za poudariti je tudi, da so avtorji celotnega projekta domačini in da gre za v celoti originalen zasavski projekt.

»Od tega unikatnega projekta si obetamo še več obiska. Ni pa to edini načrt, ki ga še imamo. Skupaj z Občino Trbovlje in ostalimi javnimi zavodi imamo načrte o različnih razširitvah. Ljudje prihajajo na obiske od drugod, tudi z avtobusi in ker se vsem naenkrat številčno ne moreš posvetiti, bo nujno potrebno poskrbeti za porazdelitev nalog in tovrstno organiziranost, za vključitev dodatnih lokacij za oglede in podobno,« pravi v.d. direktorica Delavskega doma Špela Pavli Perko.

Največjo možno pohvalo za idejo in njeno udejanjenje, kot pravijo v Delavskem domu, pa so dobili od upokojenih rudarjev. Knapi, ki so si ogledali nadzemni rudniški svet, ki je sicer ne le poustvarjen po originalnem podzemnem, ampak tudi opremljen z originalnimi stvarmi in pripomočki, so bili enotni. »Prjatu’, kot bi pršu’ na šiht u jamo« so strnili ganljivi ogled.

Foto: Delavski dom Trbovlje

Občina Zagorje ob Savi je v tem mesecu postala bogatejša za dve novi informacijski tabli. Gre za tabli na rudarski učni poti v Evroparku Rudarjenje v Zagorju  1755 – 2005 in v Naselju na šahtu Krušna peč, s čemer med drugim člani Rudarsko muzejskega in etnološkega društva SREČNO ZAGORJE ohranjajo spomin na knapovsko dediščino in preteklost revirjev.

Društvo je ob tej priložnosti otvoritev tabel pripravilo v Kisovcu, v naselju Na šahtu, kar ni naključje. Kot pravijo, imajo tamkajšnji krajani rudarjenje in kraj preprosto v srcih.

Kot omenjeno, ima društvo pomembno vlogo pri ohranjanju spominov za minevajočo rudarsko panogo, ki je sicer te kraje močno obeležila v zadnjem poltretjem stoletju. Skoraj pozabljeni podatki in fotografije so odslej tako vključeni tudi na informacijski tabli. Podrobnosti, ki jih bo mogoče tudi nadgrajevati, pa so skrite v QR kodi – PREBERI VEČ, do katerih je dostop omogočen s pametnimi telefoni.

Rudarska učna pot sama kot takšna vsebuje 21 točk in 4 so že opremljene z informacijskimi tablami. Med načrti društva je tudi oprema vseh še obstoječih rudarskih objektov v Zagorju s takšnimi tablami. Čeprav se rudarstvo v teh krajih dokončno poslavlja, pa bo še naprej imelo pomembno vlogo v turizmu, za kar si med drugim tudi društvo s sodelovanjem Občine in posamezniki aktivno prizadeva.

Otvoritve so se udeležili tudi direktor občinske uprave Matej Drobež, predsednik Krajevne skupnosti Kisovec Loke Marjan Kovač, Jože Grošelj, ki je obujal spomine tudi o tem, kako so rasli rudarski otroci naselja Na šahtu in upokojeni rudar g. Dulc, ki je v Kisovec prišel pred mnogimi leti in tu ostal tudi po vstopu v pokoj. Nekaj pesmi so zapeli pevci zbora Težki lumpi.

Foto: arhiv društva

Narava nemalokrat priredi ne povsem razumljive in logične čarovnije, a vendarle čarovnije, ki osupnejo, kot bi jim lahko rekli. Tudi v svetu rastlin so primeri, ko doživimo kakšen spektakel v pravem pomenu besede.

Na enem od trboveljskih vrtov že več let v avgustu posebno predstavo pričara kaktus Selenicereus grandiflorus. Latinsko ime bržkone poznajo botaniki, zbiratelji in ljubitelji kaktusov, ostalim pa je bolj znano ime kraljica noči. Kakteja izvira iz Srednje Amerike, Mehike in Antilov. Ime je nastalo iz latinskih besed grande (veliko) in flos (cvet) zaradi njenih cvetov. V naravi se razraste tudi do 10 metrov ali celo več. Običajno visi čez skalovje ali z dreves in podobno. Ta kaktus med ljubitelji velja za najbolj veličastnega. Mnogi zanj, zanimivo, sicer menijo, da ni na videz nič posebnega. Kačaste oblike, vzpenjave rasti,… Veličasten pa postane, ko zacveti.

Skrivnost v temi

Cveti samo ponoči, v temi in vsak cvet traja le eno noč. Od tod tudi ime. Ko se zdani, oveni in odmre. A četudi ovit v temo, je vredno bedeti, da se doživi odprtje cveta. Ta je namreč podoben soncu, kot bi ga narisal denimo otrok, svetlo rumene barve, ki se preliva v kremno, diši po vaniliji, najbolj veličastna pa je velikost. Cvetovi namreč dosežejo premer do 25 in tudi do 30 centimetrov. Rastlina je najbolj veličastna v naravi, v svoji domovini, a tudi kot lončnico jo je moč pripraviti k cvetenju. Žal se neredko primeri, da se obnaša muhasto in zna tudi neprijetno presenetiti. Kraljica na fotografijah, ki v višino meri malce čez rob jedilne mize in ki je letos že dvakrat cvetela, na odprtje čaka še tretji cvet, če bo sreča, bo tudi četrti, je na primer v enem od preteklih let nastavila 10 popkov. Iz neznanega razloga je na koncu odprla le 3 cvetove, ostalih 7 popkov pa se je posušilo in jih je odvrgla.

Poleg originalne kraljice noči obstaja tudi tako poimenovana princesa noči. Cveti enako, le da so njeni cvetovi brez vonja. Rastlino po svetu, poleg z latinskim, poznajo tudi še z več kot 23 različnimi imeni. Prav tako je na voljo vrsta različnih hibridov in križancev, med katerimi mnoge prav tako oglašujejo in ponujajo z imenom kraljica noči, čeprav to niso kraljice noči. Gre za različne oblike, tudi povsem drugačne rasti, brez bodic, z manjšimi cvetovi… ki nekateri prav tako cvetijo ponoči.

Foto: osebni arhiv  

V Trbovljah kot tudi po drugod po Zasavju se v prvi ponedeljek po prvomajskih praznikih niso prebudili le presenečeni spričo snežne majske pošiljke na okoliške hribe, ampak tudi zaradi same pobeljenosti hribov.

Narava se namreč ni poigrala le z zapoznelim snegom, ampak tudi s tem, kako ga je razporedila. Okrog Trbovelj so snežinke pobelile Mrzlico, Kal, Sveto planino in Čemšeniško planino, verjetno tudi Vrhe. Zanimivo pa je kot nekakšen otok zelen ostal Kum. Marsikoga je poleg zapadlega snega začudilo tudi, da ni pobeljen najvišji zasavski vrh. Sneg se bo na hribih verjetno obdržal le kakšen dan, odvisno od vremena in temperatur. Kljub temu pa je zanimivo, da je pobelilo nižje vrhove, ne pa tudi najvišjega.

Foto: ČZ

Na enem od trboveljskih vrtov je bil v eni od noči v prejšnjem tednu svojevrstni spektakel.
Cvetove je namreč začela odpirati rastlina, ki v slovenskih domovih ni pogosta, pa tudi pozna je bržkone ne veliko običajnih ljubiteljev cvetja in rastlin pri nas. Med poznavalci in zbiralci kaktej pa je še kako poznana. Gre za kaktus z imenom Selenicereus grandiflorus, po domače znan pod imenom kraljica noči. Ta vrsta si takšno ime zares več kot zasluži. Na tankih, vzpenjavih vejah požene cvetove, ki odprti v premeru merijo tudi po 30 centimetrov. Prosto rastoča v naravi doseže v premeru cveta tudi več, vendar so za to potrebni pogoji, ki jih običajni ljubitelji rastlin pri nas nimajo in ne morejo zagotavljati. Več sreče in uspeha imajo zbiralci, ki pa imajo za to seveda posebej urejene rastlinjake in prilagojene pogoje. Stalno ustrezno letno temperaturo, svetlobo, vlažnost in podobno.

Čarobnost samo eno noč

Zanimivo je, da večina, pa najsi so to laiki ali poznavalci, meni, da kaktus sam kot takšen v času, ko ne cveti, vizualno pravzaprav ni nič posebnega. V vsej svoji veličastni lepoti pa se razbohoti takrat, ko odpre cvetove. Ti so v obliki sonca in sončnih žarkov, rumene barve in diše po vaniliji.
Edina škoda, če temu rečemo tako, pri tej rastlini je, da se njeni veličastni cvetovi odprejo samo ponoči, v temi, vsak cvet pa cveti le eno noč. Ko se zdani, se cvet zapre, oveni in odmre. “Ko zarja vzide, lepota mine,” bi rekli poeti. Kljub temu pa je pogled nanj vreden čakanja in bedenja.
Posebej veličasten dogodek je cvetenje kraljice noči v naravi, v njeni domovini, kjer rastlina doseže velikost tudi 10 in več metrov in zacveti tudi več cvetov naenkrat. S svojo lepoto privabi različne žuželke, pa tudi množico človeških občudovalcev. Naziv kraljice noči, obstaja tudi vrsta, imenovana princesa noči, si ta rastlina prav zaradi svojih cvetov povsem zasluži.

foto: ČZ