Dan slovenske osamosvojitve je najpogosteje obeležen z različnimi svečanimi proslavami, sejami in dogodki. Tu in tam pa se zgodi tudi kaj ne ravno vsakdanjega in siceršnje običajnega. Tako se je primerilo na vrtu trboveljske družine Turnšek, kjer je jasminov grm zrasel v nenavadno obliko. Rastlina je po žični mreži oblikovala rast v obliki značilne slovenske geografske podobe kokoške. Najbolj zanimivo je, da je rastlina samorasla. Kot pravijo lastniki, je nihče ni nikoli obrezoval ali oblikoval ne v to, ne v kakšno drugo obliko. Posadili so jo ob mrežo kot oporo in zalivali, odrežejo le kakšno vejo, ki se razraste in štrli preveč izven ograje in bi bila v napoto za mimoidoče, rast pa si je utirala sama. Zaradi cvetenja v tem letnem času je tako videti kot Slovenija, posuta s cvetjem. Kaj je vzrok za omenjeno igro narave, ne vedo. Vrtna zemlja je tipična zasavska. Lega rasti je klasična sončna, kakršna prija jasminom. Rastlina ima žično oporo, vsake toliko jo prevetri veter, zaliva jo dež in v daljših, toplih vmesnih dneh, lastniki. Tudi ne raste v smeri proti ali proč od sonca, ampak pravokotno na dopoldansko in pozno popoldansko sonce. Prav tako nima zavetja zidu ali hiše, ampak raste po mreži, odprti z obeh strani. Ni posodovka, ki bi se jo presajalo in ki bi prezimovala v hišnem prostoru, ampak vrtna rastlina. Tudi vrsta jasmina ni kakšna prav posebna. Oblika pričujočega jasmina kot igre narave je najbolj zanimiva in očitna glede podobnosti z zemljevidno Slovenijo prav v času cvetenja. Zaradi cvetov, ki jih je polno, bolj opazno spominja na kokoško kot pred ali po cvetenju.
V Trbovljah sta se v sobotnem jutru zanimivo optično poigrala narava in industrija. Nad Toplarno je prišlo do zanimivega srečanja dima toplotnega kurjenja iz dimnika in meglenega oblaka. Križala sta se namreč v takšnih okoliščinah in na način, da sta ustvarila redko podobo. Nekaj jutranjih očividcev na prireditvenem prostoru Kipe je ob pogledu na prizor v dolini tega različno komentiralo. Eni so menili, da gre za dimni križ, drugi, da se napoveduje kar sodni dan, tretji da gre za črko T kot začetnico za mesto Trbovlje, četrti pa, da gre za naključno igro narave. Zanimivo pa nihče ni omenjal vesoljcev. Ne glede na različna mnenja pa je moč potrditi, da je pojav bil zares zanimiv in je pri vseh vzbudil radovednost. Slika česarkoli že je trajala le nekaj minut, potem pa se je razblinila, tako kot je nastala. Poleg nevsakdanje podobe je v zvezi s pojavom zanimivih še nekaj stvari. Videti je bilo, da je podolgovati megleni oblak nad dimnikom Toplarne lebdel na mestu, skozenj pa je od spodaj presekal dim iz dimnika in ustvaril podobo križa ali črke T. Dim se je prav tako ustavil nekaj višje nad prečnim oblakom, kot bi trčil ob strop in podobno in kot bi se nato nehal kaditi. Pri vsem gre omeniti tudi, da je jutro bilo jasno, ne oblačno in da ni bilo megle.
Pojavil in izginil Prizor pa ni dolgo trajal. Oblak je po nekaj kratkih minutah odplaval naprej in se nedaleč od dima iz toplarniškega dimnika razblinil. Prav tako zanimivo pa je tudi, da nikjer nad Trbovljami ali okoliškimi hribi, vsaj kolikor je bilo vidno s prireditvenega prostora Kipe v smeri vseh štirih strani neba, ni bilo nobenega drugega oblaka ali megle. Zanimivo je tudi, da je priplaval le en sam oblak in da se je križal prav na tem mestu in z dimom iz dimnika, zatem pa razblinil. Zabeleženje dogodka je bilo naključno po sistemu ob pravem času na pravem mestu, pa še to se je zaradi trajanja le nekaj minut bilo potrebno podvizati in ovekovečiti hitro. Nekateri zaradi pojava zbijajo tudi šale, češ da se je tako imenovani dimni križ od vseh možnih krajev pojavil prav nad krajem, ki zgodovinsko izhajajoč sodi v osrčje rdečih revirjev, z vsem, kar zgodovinsko sodi zraven. Kaj zares je slika prizora, si seveda razlaga vsak sam in po svoje, ne glede na to pa gre res za zanimiv in nevsakdanji prizor.
Letošnje leto je po Trbovljah zasebno manj okrasitev, kot smo bili vajeni nekoč, čeprav so nekatera okna in balkoni praznično čudovita v domiselnih lučkah. Morda je to botrovalo, da se je neznani snežni umetnik odločil, da na prireditvenem prostoru Kipe postavi snežaka. Beli mož z rahlo nagnjeno glavo je po več letih prvi, ki se je pojavil na livadi, kjer sicer potekajo različne prireditve. Bržkone zato se je ustvarjalec verjetno odločil tudi, da iz snega izdela tudi fotelj. Ali je slednji namenjen snežaku ali sprehajalcem, ni znano, je pa pogled na snežaka in fotelj prijeten in daje na travniku tisti nepogrešljivi pečat in čarobnost zimskega decembra.
Sredi Zagorja je novo podobo in življenje dobila verjetno najznamenitejša hiša v občini. Doslej znana kot Kolenčevina uradno velja za najstarejšo zagorsko hišo. Na zunaj sicer razen novih oken ni videti bistveno drugačna kot prej, prenovljena pa je v notranjosti. Ta je spremenjena za potrebe modernega časa in bivanja, dobila je tudi novo opremo. Hiša kljub častitljivi starosti namreč ne bo muzejska, niti namenjena ogledom, ampak dom štiričlanski družini. Na pročelju nosi letnico 1710, za drugi del stavbe pa ocenjujejo, da je še starejši za 100 do 150 let. Zaradi štiristoletne zgodovine in ljudi, ki so živeli v njej, hiša obiskovalcu vzbudi tudi občutek skrivnostnosti. Kakšnih duhov ali prikazni sicer ne omenjajo, je pa v preteklosti kar nekaj zanimivosti. Hiša ima dva vhoda, z glavne ceste peš in zadaj z dostopom za avto. Grajena je v dveh etapah in pod spomeniškim varstvom. »Hiša je bila v preteklosti dom nekdanjega zagorskega župana Kolenca, še prej denimo tudi sedež francoske policije v času francoske revolucije. V kleti so bili tudi zapori s samicami,« pravi nekaj o zgodovini stavbe njen sedanji, novi lastnik Iztok Živko.
Čim več pridiha preteklosti Kaj ga je sploh napeljalo, da se je odločil za nakup in svoj dom v njej? »Da bi nekega dne prišel v to hišo so bile moje sanje že kakšnih 10 let. Vsakič, ko sem se peljal mimo, sem si misli tale hiša me pa kliče, prav slišal sem poziv. Potem pa je prišla priložnost, ko je kolegica, lastnica Marjana Rus, objavila oglas o prodaji in sva se z ženo lani novembra odločila za nakup,« pove. Nato pa se je bilo treba lotiti same prenove in ureditve hiše. »Čez zimo smo razmišljali in bili polni idej kako in na kakšen način, vedno pa je bilo vodilo, da hiša čim bolj ostane v starem duhu. Da tega obdrži tudi z zidovi, vrati, okni, s parketom. Ne gre pa vedno tako, kajti starost 310 let novejšega dela, starejši del hiše pa je še 150 let starejši, včasih zahteva določene spremembe, za katere pa so potrebni zelo dobri mojstri. Po vseh projektih in odločitvah, kje bomo odprli, kje zaprli prostore, kako glede talnega gretja, kje obdržati radiatorje, ki so bili že prej,… smo nekje v februarju letos začeli z adaptacijo. Najprej zgornje nadstropje, kjer smo pustili nekaj vrat in podbojev starinskih. Ponekod je višina vrat znižana zaradi talnega gretja. Stopnice so ostale iste. V spodnjem delu pa je osrednji prostor, ki je nekoč bil županova sprejemna soba, dobil pridih z mojim sodelavcem, ki je prebelil celotno hišo in imel ogromno idej, med drugim zlato barvo in črne stebre. V sosednjem prostoru so bile odkrite stropne freske. Po mnenju poznavalca te sicer nimajo nekega posebnega pomena, smo jih pa vseeno pustili, saj tudi one dajejo ta stari pridih. Tudi s pohištvom smo poskusili dati pridih starega, prav tako smo pustili stare peči, ki sicer niso v funkciji, služijo pa okrasu prostora in za duh prostora,« opisuje.
Zgodovina tudi zunaj Pri prenovi se seveda sodobnosti, ki jo narekujeta moderni čas in vsakdan, ni bilo moč povsem izogniti. Fasade niso obnavljali ali menjali, ker je hiša grajena iz debelih, dvojnih zidov in kamna, kakršnega so za zidavo uporabljali nekoč. Poleg tega bi bilo v tem primeru treba za nekaj časa vsaj delno zapreti tudi cesto tik pod hišo, ki pa je glavna skozi Zagorje in tudi ovinkasta na tem delu, kar pa bi bilo težko izvedljivo. V kletnih prostorih bodo uredili prostor za hobije, vinsko klet, delavnico in podobno. V pritličju so kuhinja, dnevni prostori, jedilnica, shramba in še nekaj prostorov, ki še niso urejeni, v zgornjem nadstropju pa so sobe, kopalnica, garderoba in drugo. V zgornje nadstropje vodi tudi zanimivo leseno odprto stopnišče. Tudi okoli hiše je še nekaj stvari, ki pričajo o njeni zgodovini. Za hišo, denimo, še vedno raste tisa, ki jo je posadil eden prejšnjih stanovalcev, vrtnar Maks Intihar pred njegovim odhodom v Ameriko. Kot eno od zanimivosti hiše iz preteklosti omenjajo tudi Ivana Cankarja. Po ustnem izročilu se je ta na kratko ustavil v njej leta 1906, ko je v Zagorje prišel na shod v gostilno Medved, ki še vedno stoji nasproti hiše. Hiša zanimivo tudi nikoli ni bila poškodovana, vsaj iz ohranjene dokumentacije in ustnega izročila tega ni razbrati. Je pa na primer ob koncu druge svetovne vojne do tal pogorelo gospodarsko poslopje. Predvsem pomoči sosedov in krajanov se je bilo zahvaliti, da so z omejitvijo in pogasitvijo požara preprečili njegovo razširitev na hišo in je tudi po njihovi zaslugi hiša danes najstarejša v Zagorju.
Ena od naših bralk nas je obvestila o nenavadnem pojavu na trboveljski Lakonci. In sicer natančneje o čudnem obnašanju tamkajšnje vode. »Čudno« vodo smo si ogledali in ugotovili isto, kot že pred nami bralka. Po enem od odtočnih kamnitih tlakovanih kanalov, nekakšni mini strugi, speljani med lokalno cesto in travnikom na Lakonci, zares teče »čudna« voda. Voda, ki po kanalu teče po ravnini na nasprotni strani tehtnice gradbenih in inertnih odpadkov RTH, se namreč na eni točki nenadoma spremeni v led. Slednji sicer v tem, februarskem letnem času, seveda ni nič nenavadnega, nevsakdanje pa je bržkone, da je videti, kot bi med tekočo in zaledenelo vodo stala meja ali nekakšna pregrada. Zanimivo je namreč, da ni nobenega tako imenovanega vmesnega stanja ali postopnega prehajanja iz enega v drugo stanje, ampak je videti, kot bi nekdo presekal in postavil mejo. Tekoča in zmrznjena voda se namreč neposredno stikata in je prehod iz enega v drugo stanje takojšen.
Pri tem je zanimivih in nenavadnih še nekaj stvari. Tekoča in zamrznjena voda sta v isti strugi, kot omenjeno se neposredno stikata, obe stanji sta enako izpostavljeni svetlobi, talni in zračni temperaturi, vetru, poleg tega pa je zunanja dnevna temperatura te dni tudi 10 ali še kakšno stopinjo več in je nenavadno zagotovo tudi to, da je polovica vode kljub temu zaledenela. Poleg tega pri vodi v strugi ne gre za stoječo, ampak tekočo, gibljivo vodo. Zanimiv pojav pa tudi ni ne višje, ne nižje in tudi ne drugje, ampak le prav na tem mestu.
Že četrto leto zapored se mestna ploščad v Zagorju ob Savi v decembrskih večerih spremeni v pravljični gozd, kjer lahko obiskovalci uživajo v božični čarovniji. V letošnjem letu morda tudi v zavedanju dragocenosti zdravja, miru in v očeh prepoznanega nasmeha. Trideset živih zelenih smrečic, ki krasijo ploščad, je primernih za nadaljnjo vzgojo in jih bo Občina tudi letos po praznikih ponudila v posvojitev, prostovoljne prispevke pa namenila v humanitarne namene.
Zanimanje za skrivnostni zagorski monolit, ki se je kot tretji v Sloveniji te dni pojavil tudi v Zasavju, kar ne pojenja in mnogo občanov še vedno ugiba, za kaj pravzaprav gre. Zagorski monolit je vzbudil zanimanje tudi drugod po Sloveniji. Odgovorov in pojasnil, ki bi zadostili človeški radovednosti, ni in tako domišljija in sklepanje delata po svoje. Prav vse v zvezi z monolitom pa vendarle ni nerešljiva skrivnost, še najmanj nezemeljske narave, kot nekateri sicer menijo o skrivnostnih pojavih. Na našem portalu smo izvedeli, kako so ga postavili oziroma kako so si postavitev olajšali, kdorkoli ga je postavil, četudi nezemljani. »Javno podjetje Komunala Zagorje je po naročilu Občine Zagorje na mestu, kjer se je pojavil monolit, dan pred tem kopalo luknjo za postavitev novoletne okrasitve. Ponoči nas je nekdo prehitel in je na to mesto postavil monolit. Za zdaj ni znano, kdo,« pravijo na zagorski občinski upravi.
Bo odstranjen ali izginil? Zemljišče, na katerem je namesto novoletne okrasitve vzniknil jekleno siv steber, je občinsko. A Občina kljub postavitvi aluminijastega predmeta brez dovoljenj zaenkrat ne namerava ukrepati s kakšno odstranitvijo. »Na Občini Zagorje smo se odločili, da monolita zaenkrat ne bomo podrli, saj gre za svojevrstno atrakcijo,« pojasnjujejo začasno odločitev. Čisto mogoče pa je tudi, da jim tega niti ne bo treba. Monolita v Kamnici in na Jeruzalemu, ki sta se prav tako skrivnostno pojavila pred zagorskim, sta medtem po le nekaj dneh tudi enako skrivnostno izginila. Tako, kot za njuno postavitev, se namreč menda tudi za izginotje ne ve, kdo ima prste zraven. Bo morda Zagorje prva občina, ki ji bo v času, ko monolit stoji, uspelo razvozlati skrivnost ali gre za delo nezemljanov, verski simbol, kakšno opozorilo ali sporočilo ali pa za preprost dolgčas nekoga in popestritev dolgih mesecev zaradi korone in potegavščino?
Monolit, ki se je včeraj zjutraj čudežno preko noči pojavil pri zagorskem Sparu, je med občani vzbudil precej zanimanja. Še posebej, ker je vse v zvezi z njim zavito v nekakšno tančico skrivnosti in ker nihče pravzaprav o tem ne ve nič. O pojavu skulpture smo poročali tudi na našem portalu, zaradi zanimanja, ki ga je skulptura povzročila, pa smo malce dodatno raziskali zadevo. Čeprav jo nekateri imenujejo kar čudež, ne gre ne za prvo in tudi ne edino tovrstno skulpturo v Sloveniji. Takšne so se namreč začele pojavljati pred kratkim. Najprej v ameriškem Utahu in Kaliforniji, nato v Romuniji, potem pa že pri nas, v Kamnici pri Mariboru in na Jeruzalemu v Prlekiji. Pojav v Zagorju tako ni povsem novost v pravem pomenu besede, je pa prvi tovrstni primer v Zasavju. Neogibno se tako takoj poraja vprašanje zakaj prav Zagorje in tudi siceršnja ostala mesta tako pri nas kot v tujini.
Da nenavadna reč ni prišla z neba, pričajo sledi gum.
Šala ali skrito sporočilo? Kdo ga je postavil, zakaj, kako jim je uspelo, zakaj postavitev ponoči, kaj monolit sploh je in kaj pomeni in še veliko je vprašanj, odgovorov pa vsaj zaenkrat še nobenih. Zato pa je, pričakovano, na delu človeška domišljija. Eni se tako šalijo, da gre za decembrski čudež ali delo katerega od dobrih mož, drugi menijo, da gre za nekakšno potegavščino, tretji pa se šalijo, da so ga prinesli nezemljani. Zagotovo pa monolit ni padel z neba. Na zelenici, kjer stoji, so z glavne zagorske ceste zelo dobro vidni sledovi, ki pričajo, da je bil pripeljan. A zakaj ponoči? Zakaj potihem? O monolitu, kot pravijo na Občini Zagorje, tudi oni niso vedeli nič, prav tako gre očitno za postavitev na črno. Veliko je tudi ugibanja, kaj ta monolit sploh je in čemu služi. Gre za kakšno skrito sporočilo? Opozorilo? Verski simbol? Na njem naj bi bil tudi napis »Našim vzornikom«. A kdo so ti, ni znano. Ni jih malo, ki preprosto menijo, da gre, po zasavsko rečeno, za navaden nateg in dolgočasenje v času korone. Postavitelj si je dal tudi nekaj dodatnega dela, saj je okoli skulpture posadil dodatno travo in sicer v jasno vidni obliki pravokotnika, ki je videti in deluje kot manjša preproga ali predpražnik. Ali gre za naključje ali pa ima morebiti tudi to kakšen pomen, se ne ve.
Stoji na travnatem predpražniku.
Bo izginil kot se je pojavil? Nekateri, ki so stopili do skrivnostnega trirobega trometraša, so lahko ugotovili tudi še nekaj stvari. Monolit ni pritrjen na tla, niti zvarjen nanje, videti je, kot da bi bil potisnjen v zemljo do neke globine. Kljub blatu in razmočeni zemlji začuda ni okrog njega opaziti tudi stopinj. Nepravilna je tudi trditev, da je monolit iz železa. Večina radovednežev, ki si ga je ogledala, namreč pove, da je iz aluminija, poleg tega pa tudi ne gre za kakšno nekaj ton težko skulpturo. Prav nasprotno, notranjost je votla, kar je moč ugotoviti s trkanjem po monolitu. Se pa mnogi sprašujejo, zakaj so ga postavili ponoči. Neznanka, ki daje krila domišljiji, je tudi to, da so se takšni monoliti začeli pojavljati pred kratkim in tudi po svetu, ne le v Sloveniji. Nekateri naj bi po skrivnostni postavitvi stali le nekaj dni, nato pa enako skrivnostno izginili. Kakorkoli, med Zagorjani je stvar vzbudila precej pozornosti in ugibanja. S kakšnim namenom je monolit postavljen, kdo ga je postavil in ali bo tako, kot se je pojavil, tudi zagorski izginil ali pa ga bo zaradi postavitve na črno odstranil pristojni organ ter na druga vprašanja bo odgovoril čas.
V Zagorju se danes nekateri šalijo, da se jim je zgodilo decembrsko čudo. Ali je delo katerega od dobrih decembrskih mož ali človeških rok se ne ve, kot se šalijo, a pred zagorskim trgovskim centrom Spar je dobesedno čez noč vzniknil visoki železni predmet. Trimetrski monolit natančneje, ki ga prejšnji večer še ni bilo. Poleg samega skrivnostnega monolita, ki se je vzel od neznano kje, je na njem tudi skrivnostni in zelo posplošen napis Našim vzornikom.
O nenavadni, skrivnostni postavitvi ne vedo zaenkrat še ničesar niti na Občini, kjer so bili nad njo prav tako presenečeni, kot občani. S kakšnim namenom je monolit postavljen, kdo ga je postavil in ali bo tako, kot se je pojavil, tudi izginil ter na druga vprašanja bo odgovoril čas.
Kljub najbolj veselemu mesecu v letu se v vsakdanjiku čuti tudi situacija zaradi covida. Čeprav so slovenska mesta in ulice okrašene, je letos vendarle nekako drugače. V Trbovljah so se odločili, da vzdušje pozitivno popestrijo z dodatno zimsko okrasitvijo.
V mestnem parku pri občinski upravi so postavili pravljično vasico. O zimski naselbini smo pisali tudi na našem portalu, tokrat pa smo se sprehodili skoznjo in si ogledali, kakšna je videti podnevi in ko se zvečeri in se prižgejo lučke. Čeprav iz preventivnih in varnostnih ukrepov zaradi korone gibanje tik ob ali v objektih ni dovoljeno, podoba in vzdušje v vasici očarata vsakogar. Bodisi podnevi, bodisi in še bolj v večernih ter nočnih urah je zares utelešena pravljica. K temu največ pripomorejo liki, upodobljeni iz legendarnih risank Walta Disneya.
S pomočjo snežink, AR tehnologije in pametnih telefonov bo za mlade in mlade po srcu dodaten čar možnost pogledati k Dedku Mrazu, njegovim pomočnikom palčkom ter ostalim pravljičnim bitjem.
Takole pa je videti pravljična vasica na video posnetku:
