ZAGORELO V BIVŠI STROJNI TOVARNI TRBOVLJE

V popoldanskih urah je danes nepričakovano prišlo do vžiga in večjega požara v prostorih nekdanje Strojne tovarne Trbovlje. Po navedbah očividcev je ogenj nastal na podstrešju upravne stavbe nekoč uspešnega zasavskega, slovenskega in tudi evropskega  podjetja. Kaj natančno je vzrok, da je zagorelo, se še ne ve. Posledično pa je šlo za večjo gasilsko akcijo, v kateri so sodelovali trboveljski, zagorski in hrastniški gasilci.

Tudi podatkov ali ocen o škodi v tem trenutku še ni, saj so gasilske enote še vedno na prizorišču. Sreča v nesreči, če temu tako rečemo, pa je, da se ogenj, po prvih podatkih in videnem na kraju prizorišča sodeč, ni razširil po preostali stavbi ali po okoliških.

Poškodovanih ali žrtev menda na srečo ni bilo, s kraja prizorišča pa naj bi bila po navedbah očividcev odpeljana ena odrasla oseba. Po vsej verjetnosti je šlo za posledice dima.

Nov agregat za trboveljske gasilce

Gasilci na terenu pri svojem delu zaradi njegove narave ne potrebujejo le avtomobilov, cevi, črpalk in druge opreme, ampak tudi agregat. Ta je seveda nepogrešljiv, ko, in kar se zgodi ne prav malokrat, pride do izpada elektrike. Gasilci namreč posredujejo ali pomagajo tudi v drugih primerih, ne le takrat, ko se je potrebno spopasti z ognjenimi zublji. Ko se bo v prihodnje zgodilo, da bo prišlo do izpada električne energije zaradi naravnih ali drugih nesreč, bo situacijo moč reševati prav s pomočjo agregata.

Občina Trbovlje je za tovrstne primere kupila agregat z močjo 40 Kw, ki ga je županja Jasna Gabrič v uporabo predala Gasilskemu zavodu Trbovlje. Zavod bo poslej agregat, ki je sicer nameščen na prikolici in kot takšen kadarkoli ustrezen za takojšnji cestni prevoz, imel na razpolago v vsakem trenutku in z njim tudi nudil potrebno pomoč.

Foto: Občina Trbovlje

Najprej novo drevo, nato vrnitev kock

Potem, ko je precej Trboveljčanov v začetku letošnjega avgusta  razburil posek znamenitih vrb pred Delavskim domom in Mladinskim centrom Trbovlje, se je negodovanje počasi umirilo. Kot so pojasnili na Občini Trbovlje, je bil poseg ne le nujen, ampak tudi že skrajen. Drevesa, ki so štela že tako rekoč častitljiva leta, stara so bila vsaj 65 let, so bila načeta zaradi bolezni, posledično pa tudi nevarna za okolico in ljudi. Del enega od njih pri Delavskem domu je namreč poškodoval tudi ograjo pri najbližji, Klenovškovi hiši. Da bi pri tem prišlo tudi do kakšne druge škode ali nesreče, na kraju dogodka ni bilo videti, kar je zato bila sreča v nesreči. Vrtnarji so sicer že pred časom svetovali odstranitev dreves, a so na Občini vseeno še počakali. Potem pa je stanje lepotic s povešavimi vejami, šlo je namreč za vrbe žalujke, bilo že takšno, da je terjalo takojšnje ukrepe.

Vrnitev vrb?
Vsa tri drevesa so bila napadena z vrbovim zavijačem, črvom, ki razžira to vrsto dreves in po mnenju stroke bi slej kot prej prišlo do neke posledice. Mogočna drevesa so bila nekakšni zaščitni znak omenjene lokacije, a vse ima svojo življenjsko dobo in enkrat mine in temu se tudi znamenite vrbe niso izognile. Občina Trbovlje je o poseku in vzrokih za to odločitev na ograji pri Delavskem domu namestila tudi vidno pisno obvestilo.
Prostor med Delavskim domom in Mladinskim centrom je zaradi dolgoletnega stanja in navajenosti nanj sedaj resda videti prazen kljub temu, da število parkiranih avtomobilov tam ni nič manjše. A pred Mladinskim centrom je zasajeno že novo drevo. Ali bo na mestih, kjer sta stali preostali dve prejšnji vrbi, prav tako zasajeno kakšno novo drevo, ni znano. Se je pa Občina lotila obnove tlakovanega prostora, ki sicer služi kot parkirišče in kot prireditveni prostor. Po izvajanih delih je vidno, da bodo tla tudi naprej prekrita z znamenitimi kamnitimi kockami, kakršne so bile že doslej. Kocke menda ne bodo nove, ampak očiščene dosedanje in nato položene nazaj. Dela naj bi po oceni potekala približno mesec dni, financirana pa so s strani Občine Trbovlje.

Trboveljčan osvojil veliki Grand prix

Na pravkar končanem 25. festivalu Melodije hrvatskog juga Opužen 2018 je slavila slovensko hrvaška ekipa. Najvišjo možno nagrado, veliki Grand prix, je po glasovih občinstva in žirije prejela skladba Tri gitare.
Skladba je sicer nastala po ideji in besedilu Trboveljčana Roman Turnška. Melodijo je napisal znani slovenski avtor Dušan Zore, aranžma pa je delo Želimirja Škarpone in Daliborja Musape. Skladbo o treh moških generacijah neke družine, katere izročilo se iz roda v rod prenaša tudi z glasbo in kitaro, so zapeli Branko Medak kot sin, Zoran Bebić Beba kot oče in Marjan Zgonc kot stari oče, ki so nastopili kot Tri tenora.

Rabili nekaj časa
Skladba je, da je zaživela na odru, sicer rabila kar nekaj časa. »Pesem je nastala po zamisli novinarja Romana Turnška, da je zaživela, pa je malce trajalo. Treba je bilo najti pevce, kar pa ni bilo lahko. Najti zanjo ni bilo treba le treh vrhunskih glasov, ki bi se zlili medsebojno in z vsebino ter sporočilom besedila, ampak tudi v resnici pevce treh različnih generacij. Slednje je moralo biti namreč vidno tudi na odru, saj pesem zahteva tudi vizualno tri različne generacije. Ko je bila pesem posneta, je na vse sodelujoče naredila zelo dober vtis, prav tako pa tudi na poslušalce radia Split. Zato smo verjeli, da bo visoko uvrščena. Da pa bo med konkurenco, kot so klapa Maslina, klapa Cambi in drugi, prejela prvo in najvišjo nagrado Grand prix, pa je preseglo tudi naša pričakovanja,« pravi Marjan Zgonc.
Enakega mnenja so tudi ostali sodelujoči. »Letos je bila na festivalu res velika konkurenca, saj je tekmovalo kar 27 skladb, ki dihajo v dalmatinsko mediteranski zvrsti, nastopili pa so najboljši izvajalci. Naša skladba je po glasovih tako žirije kot občinstva dobila največ glasov in bila okronana z najvišjo nagrado. Posebej bi želel izpostaviti, da je občinstvo že med nastopom navdušenje pokazalo z aplavzi, zato ne čudi, da je pesem dominirala po glasovih publike. Šestčlanska strokovna komisija je posebej izpostavila tudi izvedbo lirskih tenorjev, ki so pričarali zgodbo treh družinskih generacij, ki iz roda v rod s kitaro negujejo in prenašajo glasbo,« je navdušen tudi Želimir Škarpona, ki je sicer prekaljeni in izkušeni avtor ter producent in sodeluje s številnimi znanimi imeni.

Prvi, a ne zadnji skupni projekt
Nadvse vesel je spričo zmage tudi avtor melodije Dušan Zore. »Kaj naj rečem drugega, kot da sem nadvse počaščen, da je naša skladba tako močno segla v srca poslušalcev in Dalmatincev, da je prejela najvišjo možno nagrado. Verjamem, da bo všeč tudi našim poslušalcem, ki imajo radi dalmatinski melos. Kot avtor se počutim zelo pomirjeno in optimistično, ker je ta nagrada prinesla potrditev, da je pravi ljudski okus še kako živ in prisoten«.
Nezamenljiv pečat pesmi sta dala tudi Branko Medak in Zoran Bebić Beba. »Vsi festivali so pomembni za kateregakoli izvajalca, ki nastopa na njih. Zame osebno ima festival v Opuženu še poseben pomen, ker sem prav tu, na festivalskem odru, postal prepoznan kot resen pevec. To je eden najboljših hrvaških festivalov, o čemer priča tudi to, da je letos že 25. Na njem nastopajo najboljši glasbeniki, tako da je osvojitev Grand prixa posebna čast. Posebno zadovoljstvo zame je bilo vsekakor, da sem pel z vrhunskima pevcema in tudi prijateljema Zoranom in Marjanom. Absolutna zahvala in pohvala avtorjem in upam tudi na sodelovanje v prihodnje pri že načrtovanih projektih. Zelo pa se veselim tudi priložnosti predstaviti se slovenski publiki tudi pri vas, v Sloveniji, ne le slovenskim obiskovalcem v Dalmaciji,« pravi Branko Medak, ki je v skladbi odpel vnuka.
Zorana Bebiča, enega najbolj priljubljenih dalmatinskih pevcev, zaradi odsotnosti žal ni bilo moč dobiti za izjavo. Avtor ideje in teksta pa pravi, naj o skladbi govorijo tisti, ki so res prekrasni melodiji in tekstu vdihnili življenje s svojim petjem in pričarali zgodbo treh družinskih generacij.

Foto: Mirjana Lemac

Služba tudi v prostem času

Ljudje smo običajno in po večini narejeni tako, da službo pustimo v službi. Se zgodi seveda, da jo je treba kdaj pa kdaj ne glede na to, za koga in kakšno vrsto dela gre, hočeš nočeš vzeti tudi domov. Lavra Izgoršek, sekretarka na trboveljskem Društvu prijateljev mladine, sodi med tiste, bržkone ne najbolj pogoste, za katere se služba ne konča čisto takrat, ko mine delovni čas. Vrata že zapre za seboj, a misli jo spremljajo tudi domov. Njena služba je pač takšna, da se je, sploh v poletnih mesecih, na novi delovni dan treba pripravljati tudi doma. Delo z mladino je namreč že res videti kot igra, a je v resnici tudi polno odgovornosti. Letošnje leto je kot enega od rezultatov svojega dela prejela tudi trboveljsko občinsko nagrado.

Verjetno pri takšnem delu človeku jemanje službe domov tako ali drugače pride tudi v kri, kot se reče. Koliko časa ste v društvu?
Pri Društvu prijateljev mladine Trbovlje sodelujem že več kot 20 let, zadnjih 14 let pa tudi vodim organizacijo.

Bi po tem času rekli, da je to služba za vas?
Vsekakor je služba, ki mi daje velike možnosti za razvoj, napredek, pridobivanje izkušenj na različnih področjih. V tem delu sem se našla in ga rada opravljam. Nikoli mi ni odveč, da sem sodi tudi delo izven delavnika, da so praktično tudi popoldnevi in vikendi namenjeni društvu, vsekakor takrat v prostovoljni obliki. Ampak če delo opravljaš rad, to vzameš preprosto kot način življenja.

Kaj je v tej službi in pri takem delu najtežje? Kaj je najlažje?
Težko je najti neko zdravo mejo med delom in prostim časom. Največ energije pa nedvomno vzame delo z ljudmi. Delo, ki mi je po eni strani najbolj ljubo, pa včasih tudi najbolj naporno. Kot edina redno zaposlena sem praktično deklica za vse. Moje delo zajema vse od vodenja organizacije, organiziranja prireditev in ostalih aktivnosti, dela z ljudmi pa vse do čiščenja prostorov. Želim si, da smo aktivna organizacija in da ves čas poskušamo napredovati, kar pa za seboj prinese tudi kup dodatnega dela, predvsem papirologije, ki vzame res veliko časa.
Kaj je najlažje težko rečem, mi je pa vsekakor najljubše to, da grem vsak dan rada v službo, kar pa je v teh časih veliko vredno.

Je vaše delo služba, v kateri je moč izpreči?
Verjetno je moč, meni pa ravno ne uspeva (smeh). V bistvu si tega niti ne želim pogosto, delo z otroki je moja služba in prosti čas obenem in po vseh teh letih si niti ne predstavljam, da moje življenje ne bi bilo v polni meri aktivno. Redko znam odložiti telefon in za kakšen dan odmisliti službo. Delam za ljudi in z ljudmi in če želiš biti pri takšnem delu uspešen, se je potrebno zavedati, da vzame tudi veliko prostega časa. Je pa dejstvo, da to delo lahko dobro in na ta način opravljam le dokler me veseli in ne obremenjuje.

Zavzetost, delavnost, veselje,… ipd bržkone niso vse in ne morejo odtehtati vsega. Pridejo tudi težave.
Društvo z leti vedno bolj napreduje, vedno več je dela in v zadnjih letih lahko rečem, da skoraj preveč za eno osebo. Po drugi strani pa je le moja osebna odločitev, da želim da je društvo tako aktivno na več področjih, kar pa seveda prinese dodatne obremenitve. Tako da vzamem obilico dela za posledico svojih odločitev, sprejmem in delo opravim. Mislim, da opravljam res super službo, da mi je delo v veselje. Sigurno pa tako kot povsod drugod pride tudi do številnih težkih dni, ko je vsega preveč, čutiš da ne zmoreš, ampak k sreči vsi takšni dnevi minejo. Predvsem z
veliko oporo prostovoljcev.

So kdaj kakšne težave, povezane z oblastjo, zaradi dela idr? Kakšni pritiski,… ipd?
Pojavljajo se takšni in drugačni pritiski z različnih strani, vendar to je pač del službe. Z našo Občino in s tistimi organizacijami, s katerimi največ sodelujemo, znamo vedno najti skupni jezik v dobrobit trboveljskih otrok in družin.

Kaj bi sami spremenili, izboljšali,…, če bi lahko?
Želim si, da bi na društvu imeli možnost še ene redne zaposlitve. Imamo sicer osebo preko javnih del, vendar pri tako raznolikem delu ravno osvoji vsa področja, ko z delom že zaključi in je ponovno potrebno uvajati novo. Vsekakor sem vesela, da imamo vsaj to možnost, ker sama dela nikakor ne bi zmogla, ampak še z eno redno zaposleno bi bilo marsikaj lažje, tudi ta možnost, da si lahko vzamem res pravi dopust brez vmesnih službenih obveznosti.

Vaše delo ni samo mladina in njen prosti čas, ampak se obenem srečujete tudi z najrazličnejšimi zgodbami, na primer povezanimi s socialno problematiko ipd. Koliko je takih zgodb v Trbovljah? V kolikšni meri jih lahko rešuje ali pomaga reševati DPM?
Naše društvo je v osnovi namenjeno otrokom in družinam, vedno bolj pa smo aktivni tudi na številnih drugih področjih, eno od njih je tudi humanitarno. Poskušamo pomagati na različne načine, kolikor je v naši moči, vendar vedno v sodelovanju s sorodnimi organizacijami. Veliko je družin, ki potrebujejo takšno ali drugačno pomoč, ni vedno le v finančni obliki. Skupaj iščemo rešitve in poskušamo celostno obravnavati družinsko problematiko predvsem v dobro otrok. Zgodb je veliko in k sreči znamo organizacije med seboj sodelovati pri reševanju.

Česa v Trbovljah ali v Zasavju manjka v zvezi z mladino?
Mladi imajo vsega dovolj, njihova odločitev pa je kako bodo znali vse ponujeno izkoristiti ali pokazati interes za nekaj, kar si želijo. Edino, kar nam po mojem mnenju še manjka, pa bi bilo dobrodošlo, je dnevni center za otroke.

Ali imate kakšno posebno vodilo, načelo,… pri svojem delu?
Le to, kako pomembni so fleksibilnost, vedno spoštljiv odnos do ljudi in da je potrebno dati vsakemu posamezniku možnost.

Kakšen odnos vzpostavljate z otroci, ki se udeležujejo aktivnosti v DPM? Ste na ravni prijateljev ali imate tudi avtoriteto zaradi odgovornosti ipd?
Potrebno je imeti avtoriteto in določena pravila, brez tega ne gre. Najpomembnejše pa nam je, da tako z otroki kot njihovimi starši navežemo čim bolj pristen stik, da jim damo občutek, da smo tu zanje, da nam lahko zaupajo in da se z nami res dobro, sproščeno počutijo.

Kaj vse ste pripravili za letošnje poletje?
Tudi letos bodo počitniške dejavnosti potekale od 1. julija do 31. avgusta vsak delovnik med 9h in 13h na DPM. Za otroke smo pripravili pester program dejavnosti, od ustvarjalnic, športnih in družabnih iger, kopanja, izletov, plesnih delavnic itd. Trudili se bomo, da se prav za vsakega otroka nekaj najde. Poleg tega ponujamo tudi dodatno varstvo in sicer lahko starši po predhodnem dogovoru otroka v naše varstvo pripeljejo že prej in z nami ostane dlje časa. Med 6. in 16. avgustom pa se naši otroci odpravljajo na letovanje v Savudrijo.

So načrtovani v prihodnje kakšni posebni projekti ipd?
Načrtov je veliko, želja še več… kaj pa nam bo uspelo izvesti, je drugo vprašanje. Potrudili se bomo po najboljših močeh.

Ste letošnja prejemnica občinske trboveljske nagrade. Kaj vam to priznanje pomeni?
V letošnjem letu sem prejela posebno priznanje županje Občine Trbovlje za nadpovprečne rezultate na področju socialnega stebra trajnostnega razvoja občine. Priznanje je velika potrditev mojemu delu in daje vrednost temu, kako pomembno je medsebojno sodelovanje. Smatram pa to priznanje kot priznanje vsem nam, ki na različnih področjih, ne samo v okviru DPM, prostovoljno delamo in se trudimo v dobro naše občine, lokalne skupnosti.

Najprej dobil zmaja, nato častno plaketo

7. avgust bo ne le v letošnjem letu, ampak tudi v prihodnjih oziroma za vedno, zagotovo ostal v zelo lepem spominu zagorskemu kolesarju Primožu Rogliču. Dan pred tem je po vrnitvi s kolesarske dirke po Franciji v Ljubljani med drugim prejel plaketo ljubljanskega zmaja, včeraj pa pred veliko množico navijačev v domačem kraju še plaketo častnega občana Zagorja ob Savi.
Častni naziv sicer ni prejel prvi doslej, zato pa je postal najmlajši dobitnik tega priznanja v zgodovini podeljevanj. Za častni naziv je izvedel že pretekli teden, ko se je na svečano sejo, na kateri so podelili letošnja občinska priznanja, oglasil neposredno v živo preko interneta na platnu iz Francije. Plaketo za zaslužene dosežke pa je ob številnih sokrajanih prevzel včeraj na zagorski ploščadi. Poleg plakete in umetniške slike se je razveselil tudi škatle krofov.
»Sprašujem se, s čem sem si to zaslužil. Upam, da sem upravičil in da bom upravičil v prihodnje. Največja čast mi je, če sem lahko kot posameznik vzrok za vse te ljudi, za vse to veselje,« je med drugim povedal v zahvalnem nagovoru navijačem, preden jih je poškropil s šampanjcem in nazdravil tudi njim. Zagorski župan pa je ob Rogličevem uspehu šaljivo pripomnil, da bo treba sedaj poklicati francoskega predsednika Macrona, da se dogovorijo, kako skupaj dalje.
Velikansko navdušenje nad kolesarskim šampionom se je nadaljevalo tudi po zaključku uradne prireditve, na kateri so igrali pihalni orkester Svea in skupina Tabu. Kljub utrujenosti spričo intenzivnosti zadnjih dni in natrpanega urnika se je fotografiral z vsakim navijačem in se podpisoval. Za med so šle tudi majice s Primoževim napisom in imenom, ki so bile na voljo na posebej za to pripravljeni stojnici.
Kljub letnemu času in peklenski vročini pa Rogliča ne čaka kak pravi dopust, ampak priprave. Pred vrati je namreč svetovno prvenstvo, ki bo septembra in za katerega ima velike načrte in upe.

Kraljevski kaktus

Na enem od trboveljskih vrtov je bil v eni od noči v prejšnjem tednu svojevrstni spektakel.
Cvetove je namreč začela odpirati rastlina, ki v slovenskih domovih ni pogosta, pa tudi pozna je bržkone ne veliko običajnih ljubiteljev cvetja in rastlin pri nas. Med poznavalci in zbiralci kaktej pa je še kako poznana. Gre za kaktus z imenom Selenicereus grandiflorus, po domače znan pod imenom kraljica noči. Ta vrsta si takšno ime zares več kot zasluži. Na tankih, vzpenjavih vejah požene cvetove, ki odprti v premeru merijo tudi po 30 centimetrov. Prosto rastoča v naravi doseže v premeru cveta tudi več, vendar so za to potrebni pogoji, ki jih običajni ljubitelji rastlin pri nas nimajo in ne morejo zagotavljati. Več sreče in uspeha imajo zbiralci, ki pa imajo za to seveda posebej urejene rastlinjake in prilagojene pogoje. Stalno ustrezno letno temperaturo, svetlobo, vlažnost in podobno.

Čarobnost samo eno noč

Zanimivo je, da večina, pa najsi so to laiki ali poznavalci, meni, da kaktus sam kot takšen v času, ko ne cveti, vizualno pravzaprav ni nič posebnega. V vsej svoji veličastni lepoti pa se razbohoti takrat, ko odpre cvetove. Ti so v obliki sonca in sončnih žarkov, rumene barve in diše po vaniliji.
Edina škoda, če temu rečemo tako, pri tej rastlini je, da se njeni veličastni cvetovi odprejo samo ponoči, v temi, vsak cvet pa cveti le eno noč. Ko se zdani, se cvet zapre, oveni in odmre. “Ko zarja vzide, lepota mine,” bi rekli poeti. Kljub temu pa je pogled nanj vreden čakanja in bedenja.
Posebej veličasten dogodek je cvetenje kraljice noči v naravi, v njeni domovini, kjer rastlina doseže velikost tudi 10 in več metrov in zacveti tudi več cvetov naenkrat. S svojo lepoto privabi različne žuželke, pa tudi množico človeških občudovalcev. Naziv kraljice noči, obstaja tudi vrsta, imenovana princesa noči, si ta rastlina prav zaradi svojih cvetov povsem zasluži.

foto: ČZ

Cesta vozna

V Trbovljah je na zadovoljstvo občanov že nekaj dni normalno vozna cesta na odseku med vrhom Šuštarjeve kolonije oziroma po domače Pauer kolonije in naseljem Ribnik, ki se konča v križišču proti Tereziji ali proti Žabjeku nasproti nekdanjega bajerja.
Gre za odsek, ki je dolga leta v nejevoljo spravljal številne občane, saj je bila vožnja in tudi hoja v preostalih letnih mesecih tu zoprna, pozimi pa še dodatno nevarna. Cesta je bila namreč ozka, brez pločnikov, ob straneh sta bila kanala, kar je prometne pogoje še poslabšalo. Ob srečanju dveh osebnih avtomobilov je šlo, tako rekoč, komaj mimo. Nevarno pa je bilo tudi zaradi in za pešce.
V letošnjem letu pa je po kar nekaj časa trajajočih delih cesta sedaj urejena, kot je treba. Dolžina trajanja urejanja je posledica stvari, ki jih je bilo treba postoriti, kar je kljub temu in zavedanju povzročilo tudi nekaj slabe volje, saj je v vsem času del cesta bila zaprta za ves promet in se je bilo treba voziti naokoli bodisi čez Terezijo, bodisi Žabjek.
Sedaj je že nekaj dni vozna nemoteno, urejena pa je tudi vizualno. Cestišče je urejeno, vidno in dovolj široko, da vožnja v obe smeri tudi ob srečanjih avtomobilov poteka brez težav in nevarnosti. Neprimerno boljše je urejeno tudi za pešce. Če prej na nobeni strani ceste ni bilo pločnika in so morali zato hoditi ob robovih že tako ozke ceste ob nevarnosti tako zanje kot za avtomobile, je sedaj moč brez težav hoditi po pločniku na obeh straneh. Glede stanja in videza prenovljenega cestišča pa je pozitivne ocene in pohvale slišati tudi s strani občanov.

ČZ
Foto: ČZ

Drnovšek ostaja v osrčju Slovenije

Po dolgoletnem odločanju je sodni epilog dobila zgodba o sporu med Občino Zagorje in dediči pokojnega predsednika vlade ter premiera dr. Janeza Drnovška. Zadeva je na zaključek čakala leta, saj je pokojnikov sin Jaša Drnovšek kot siceršnjo pravico izkoristil vse možne pravne poti in je sedaj piko na I dalo Ustavno sodišče.
Občina Zagorje ob Savi, kjer je nekaj časa bival in tudi delal pokojnik, je v spomin nanj poimenovala osrednji mestni park in vanj postavila tudi njegov doprsni kip. Takšno odločitev je po anketah sodeč podprla tudi večina vprašanih občanov. S poimenovanjem parka in postavitvijo kipa pa se, kot zatrjevano skladno z željami, stališči in filozofijo dr. Drnovška, niso strinjali njegovi svojci. V njihovem imenu je zato pokojnikov sin Jaša Drnovšek na trboveljskem Okrajnem sodišču vložil v pravdnem postopku tožbo zoper Občino Zagorje za odstranitev kipa ter preimenovanje parka.

 

Prvostopno sodišče DA, Višje NE

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbi, na sodbo pa se je Občina pritožila. Višje sodišče je zavrnilo prvostopno sodbo in tožnikovo tožbo. Odločitev temelji na presoji, da je bil dr. Drnovšek zaradi političnih funkcij in kasneje tudi kot pisatelj in filozof javna oseba najvišje stopnje oziroma absolutno javna oseba par excellence, zaradi česar se je polje njegove zasebnosti trajno zožilo. Višje sodišče je sprejelo tudi stališče, da je med pravico do pietete svojca in osebnostno pravico pokojnega tesna prepletenost v smislu, da svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom, če z njim ne bi uspel niti pokojnik, če bi še živel. Dedičeva pravica do pietete naj bi trčila ob pravico javnosti do informiranja v enaki meri in obsegu, kot bi z njo kolidirala pokojnikova osebnostna pravica do zaščite lastne podobe in imena. Slednja naj bi bila za absolutno javne osebe par excellence sicer lahko omejena, a le, če se posega v strogo intimno sfero z namenom očitne zlonamernosti, usmerjenje zgolj v potešitev zvedavosti ljudi. Postavitev kipa in poimenovanje parka po stališču sodišča ne spada vanjo. Poseg v del zasebnosti dr. Drnovška je dovoljen, ker je poimenovanje parka ali postavitev kipa v našem kulturnem krogu odraz spoštovanja in ker kip tudi brez dodatnih oznak lahko posreduje javnosti informacije o vlogi pokojnega kot predsednika vlade in države. Postavitev kipa in poimenovanje parka naj bi bila v interesu javnosti. Soglasje svojcev za poimenovanje javnih prostorov po določilih veljavne tozadevne zakonodaje ni potrebno.

NE še Vrhovno in Ustavno sodišče

Ustavno sodišče, ki je v verigi instanc zadnje odločalo o sporu, se je zaradi redkosti ali cel

o nenavadnosti predmetne zadeve pri odločanju oprlo tudi na tuje odločitve v podobnih ali enakih zadevah. Pri iskanju odgovora, ali pomenita postavitev kipa in poimenovanje parka brez soglasja svojcev dopusten poseg v pravico svojca do pietete, sta sodišči na to, v praksi zelo redko zastavljeno vprašanje, iskali tudi v tujih sodnih odločitvah in v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice s področja varstva zasebnega življenja in osebnostnih pravic javnih oseb v povezavi s pravico do svobode izražanja oziroma zasledovanja drugega javnega interesa. V obravnavani zadevi je bilo ključno vprašanje meja pravice do zasebnega življenja in osebnostnih pravic javne osebe in sicer, v kolikšni meri ima javna oseba možnost odločanja o uporabi svojega imena in podobe. Prav ta vprašanja pa judikati, na katere se sklicuje Višje sodišče, tudi rešujejo. Sodišče se je nadalje postavilo tudi na stališče, da tako kot mora politik trpeti večje zanimanje javnosti v zvezi z njegovim političnim delovanjem in s tem trpeti posege v njegovo pravico do zasebnega življenja in osebnostno pravico, tako mora ta oseba trpeti tudi, da se je bo javnost, prav zaradi njenega političnega delovanja, želela spominjati na način, ki je običajen v tem kulturnem krogu. Zato sklicevanju sodišča na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice in na rešitve tuje sodne prakse, kljub temu, da tudi senat pri odločanju ni bil povsem enoten, ni mogoče očitati nerazumnosti in uporabe kriterijev, ki jih ne bi smelo uporabiti. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo Jaše Drnovška zavrnilo in kip ter park z imenom dr. Drnovška ostajata.