Nihče ne ve ali ne ve natančno, kje stanuje, čeprav bi težko, če sploh lahko, našli koga, ki bi ga ne mučila ta radovednost. Pravzaprav je doma povsod in obenem nikjer. Na našem časopisu, če se malce praznično pošalimo, pa nam je uspelo, kar doslej še ni nikomur. Na kavi ujeti samega Dedka Mraza! No, skorajda pravega. Na pogovor smo povabili Aleša Guliča Lekota, enega tistih, ki v podobi tega lika že deset let razveseljuje staro in mlado po različnih predelih Slovenije v najbolj prazničnem mesecu.
Poznamo vas kot radijskega novinarja
in urednika, profesorja, poslanca, direktorja Urada za verske skupnosti,… Kako
človek, ki se je v življenju ukvarjal s toliko stvarmi, postane Dedek Mraz?
Odvisno. Pred
desetimi leti me je vzgojiteljica iz enega od dolenjskih vrtcev vprašala, ali
bi na prireditvi vskočil kot Dedek Mraz. Po spletu nesrečnega naključja so
ostali brez dotedanjega in očitno sem se ji zdel primeren (smeh). Odzval sem se
povabilu, potem pa se je to razvedelo, začela so se povabila še drugam in prav
letos je že deset let od takrat.
Ste pristen Trboveljčan, Zasavčan, v
domačih krajih vas verjetno poznamo še bolj kot drugod po Sloveniji. Zanimivo
se mi zdi, da se upoštevajoč to vaša pot enega od dobrih decembrskih mož ni
začela doma, ampak na Dolenjskem.
Začelo se je
po naključju, kot sem že omenil. Kdo ve, ali bi se kje drugje in če, ali bi
bilo to enkratno ali pa tradicionalno, kot je sedaj.
Kljub vsemu, s čemer ste se ukvarjali,
vas vizualno večina, če ne že celo vsi, najbolj poznamo po motorju in lesenih
coklah. Se je kljub ali pa prav zaradi te podobe, ki jo imamo, težko preleviti
v nekoga drugega? Še posebej v lik, kakršen je Dedek Mraz?
Po eni strani niti ne preveč težko, saj sem nekakšen lik Dedka Mraza tudi že sicer (smeh) in vse leto. Siv, malce daljših las, z brado,… svoje naredi tudi oprava, v katero sem oblečen. Zaradi tega se laže skrijem in je težje uganiti, kdo se skriva pod njo. Predvsem izven Zasavja, doma pa je to težje. Doma me videvajo vse leto in si moram za najmlajše kdaj prav izmisliti originalna pojasnila, zakaj nisem vedno v opravi. Včasih rečem, da ko nisem v službi, sem oblečen po domače in da sem poleti tudi v kopalkah in da takrat res ne morem imeti še kučme. No, lahko pa se pohvalim, da so me sicer že večkrat močno sumili, nikoli doslej pa še ne razkrinkali (smeh). Običajno me reši brada. To imam namreč pravo in vse leto. Pocukajo me in ker ne odpade ali se ne odlepi, me še niso razkrinkali. Se pa spomnim denimo na Dolenjskem so se med enim obiskom otroci iz vrtca sprli s tistimi iz šole poleg. Dedek Mraz slednjih je imel umetno brado in so iz vrtca šolarjem rekli, da so sami imeli pravega, oni pa preoblečenega, ker je imel brado na elastiko.
Omenjate opravo Dedka Mraza, v zvezi s
katero me nekaj posebej zanima. Drži, da je vaša palica narejena iz veje
znamenite trboveljske osamosvojitvene lipe?
Drži.
Na kavo smo vas povabili sredi najbolj polnega urnika. Kakšni so sicer decembri trboveljskega in, kot lahko mirno rečemo, enega najbolj znanih slovenskih Dedkov Mrazov?
Od Miklavža
pa vse do silvestrovega potujem po Sloveniji in obiskujem staro in mlado. Na
Dolenjskem, Krasu, v Ljubljani. Po vrtcih, osnovnih šolah, na literarnih
večerih, tradicionalno obiskujem tudi otroke članov društva Sevdah, nagovorim
občinstvo na koncertih trboveljske godbe in obiščem trboveljske upokojence,…
Ponekod imate s seboj tudi zanimivo
spremstvo. Kako ljudje, ne glede na generacijo, sicer danes sprejemajo in
doživljajo Dedka Mraza?
Spremljajo me
sovica Lili ali muci Efendi in Cimet. Sprejemajo nas zelo lepo, čeprav je
generacijsko različno. Ampak vedno je prav luštno. Pri starejših in z godbo je
to bolj klasična predstava, pri mlajših tudi učenje. Povem kakšno vzgojno zgodbico
o Lili in o Efendiju in Cimetu. Na primer kako ravnati, če se kdo izgubi, kam
poklicati in podobno. V starejših podoba Dedka Mraza zbudi otroka, kdaj pa kdaj
je pravzaprav smešno, kako odreagirajo, z veliko več strahospoštovanja kot
otroci.
Pravite, da je pri najmlajših manj
strahospoštovanja kot pri odraslih, zato je zagotovo izziv in zanimivo, kako se
družiti z otroci.
Srečevanje z
njimi je posebno doživetje in izziv. Danes so otroci prostodušni, odprti.
Zanimivo ne sprašujejo veliko, raje govorijo in povedo. Glede odraslosti so na
isti stopnji, kot smo bili mi, kar se tiče pa informiranja, pa je to seveda
neprimerljivo zaradi interneta in samega sveta, v kakršnem živimo. Tisočkrat
bolj so informirani. Štiri, pet let star otrok ima danes že gmoto znanja, kar
je pričakovano, saj so bombardirani z vsem, začenši že s tako imenovanimi edukativnimi
igračami, televizijo, internetom,… Ne vem pa, če je vedno dobro, da se jim informacijska
baza tako veča.
Bržkone se ne zdi zanimivo ali celo
nenavadno le meni. Kako to, da se ne udeležujete sprevodov in povork z Dedkom
Mrazom?
Nastopam sam,
brez spremstva, v manjših družbah na prireditvah v vrtcih, šolah, domovih
upokojencev,… Takšna srečanja so bolj individualna in osebna, prav v tem je čar
Dedka Mraza. Povsem drugače, kot nekje, kjer je tisoč otrok. Družimo se bolj
osebno, se fotografiramo, lažje se je pogovarjati. Mislim, da se od Dedka Mraza
pričakuje, da se pogovori z vsakim. Sploh z otroci. Povedo mi, kako je v šoli,
pa ali sta oči in mami pridna in podobno.
Sodite med moderne Dedke Mraze. Nimate
jelenov, kot Božiček, se pa pripeljete tudi z motorjem.
Treba je v
korak s časom (smeh). Primeri se, da me kam zapelje tudi sin in to na motorju s
prikolico. Uganete, kje sedim oziroma se peljem (smeh)? Z motoristi
tradicionalno vsako leto 31. decembra obiščemo tudi otroke in bolnike na
dializi v trboveljski bolnici.
Še neogibno, četudi morda banalno
vprašanje. Kako je biti Dedek Mraz?
Zelo lepo.
Zna biti seveda tudi naporno, predvsem zaradi potovanj in voženj, a vse
odtehtajo srečanja in druženja. To počnem za svoje veselje, prostovoljno in
brezplačno. Včasih mi kdo stisne kak evro za bencin in to je vse. Največ vredno
je zadovoljstvo. Tako tistih, ki jih obiščem in razveselim, kot tudi moje
osebno. Rad delam to, osebno mi veliko pomeni in bom še naprej, če me bodo
želeli in če bo zdravje. Poleg tega pa moram vsako leto tudi obljubiti, da spet
pridem. In če Dedek Mraz ne drži obljube, kdo jo bo in kam pa pridemo?
Foto: osebni
arhiv