Spomin na rudarstvo kot 250-letno gospodarsko zasavsko panogo, ki se dokončno poslavlja, v Zasavju obeležujejo na različne načine. Z ogledom kakšnega delčka rovov in podzemnega sveta, z muzeji, z rudarskim stanovanjem,… V Zagorju pa knapovske stopinje ubirajo tudi pohodniško po površju. Rudarsko muzejsko in etnološko društvo SREČNO ZAGORJE vsako leto popelje obiskovalce tudi po rudarski učni poti. Letos so pohod izvedli že četrtič in je postal tradicionalen.

70 pohodnikov je krenilo na pot z Ruardija, ob ribnikih do rova Orlek, preko potoka Kotredeščica po rekreacijskih površinah do vrta tete Johance. Članica Društva za zdravilne rastline Nuška Krautberger jim je razkazala vrt in predstavila nekaj zdravilnih rastlin, pot pa jih je naprej vodila mimo letališča na Ruardiju proti Vinam. Pod cerkvijo svetega Janeza Krstnika iz 16. stoletja je bilo mesto postanka v novem objektu z avtomatom za nakup mleka, skute, jajc in avtomatom za kavo ali čaj. Po malici in počitku pa se je pot obrnila navzdol, v Podvine in naprej v Toplice, kjer so si ogledali objekt rudniške kopalnice Vašhave, ki v svoji notranjosti skriva portal Vinskega rova – glavnega vhoda v jamo Kotredež. Naslednja postaja je bil spomenik rudarskim rodovom, kjer so si ogledali portal Aleksandrovega rova ter bivšo upravno zgradbo Rudnika Zagorje, Graščino. Skupina pohodnikov se je sprehodila še do vhoda v jamo Podstrana in si ogledala informacijsko tablo jame ter fotografiji, ki krasita vhod objekta.

Rudarska učna pot sicer ni kratka, saj pelje naprej do rudarske kolonije in skozi gozd proti Viljeminiju, kjer so ostanki povratne postaje žičnice za prevoz zasipnega materiala za jamo Kisovec in Kotredež. Sledil je spust v dolino mimo nogometnega igrišča do Naselja na šahtu, kjer je še ohranjena in delujoča krušna peč iz tistih časov. Pri peči so pohodnike že drugič prijetno presenetili domačini in jih pogostili z domačim kruhom, spečenim prav v tej peči in z ocvirki. Pohodna pot gre še po pešpoti do centra Kisovca – BEKSEL, kjer je bila pretovorna postaja zasipnega materiala iz kamnoloma Borovnik za žičnico proti Viljeminiju za zasipavanje jame Loke in Kisovec in proti Cilenci za zasipavanje jame Kotredež. Nato pa do konca poti le še Rudarski muzej Zagorje.

Pohod je s strokovnimi razlagami obogatil Franci Brinovec, zapel pa jim je Viktor Kotar.

Foto: arhiv RMED SREČNO ZAGORJE

Potem, ko je prvotno načrtovani letošnji zagorski kulinarični festival preprečilo slabo vreme, je Občini Zagorje in ostalim organizatorjem preostalo le, da zaradi trajanja neprijaznega vremena festival prestavijo. Zaradi odziva in uspeha, ki ju je požel lansko leto, letos ponovitev ni bila vprašljiva. Nejasnost je bila le novi datum. V soboto so tako na svoj letošnji račun končno prišli gurmani, ki so lahko uživali od 12. pa vse do 23. ure.

Na stojnicah so ponujali različno hrano ponudniki tako iz domačih krajev, kot tudi od drugod. Za enim od pultov je, denimo, bil tudi čisto pravi Indijec, z nepogrešljivim in značilnim naglavnim turbanom. Vsako od stojnic in njihovo ponudbo so podrobneje predstavili, radovedneži z brbončicami, polnimi pričakovanj, pa so se trli pri vseh, čeprav je med obiskovalci tu in tam bilo ujeti tudi kakšno pripombo o cenah. Poleg ponudbe jedi različnih kuhinj sveta so bili za najmlajše pripravljeni tudi različni igralni in ustvarjalni kotički.

Da je bilo napeto in adrenalinsko tudi med ponudniki, pa so organizatorji poskrbeli z izborom naj stojnice. Ta je letos postala stojnica tajske kuhinje, imenovana Mango tree.

Sicer pa je, glede na lanski in letošnji obisk, moč reči, da so tovrstne prireditve na prostem obiskovalcem všeč. Zato bo zanje bržkone razveseljiva informacija, da Občina v sodelovanju z drugimi organizatorji kulinarični festival na prostem namerava prirejati vsakoletno in da naj bi prireditev bila tradicionalna.

Foto: ČZ

Dolga leta, nekaj več kot 250 pravzaprav, so globoko pod zemljo v zasavskih revirjih kopali rudo, imenovano črno zlato. Premog, ki je pomembno vlogo imel v nekdanji Jugoslaviji in tudi širše. In predvsem v domačih krajih, kjer je pustil neizbrisen pečat zgodovine nekega obdobja. To sicer kljub temu, da je s temi slovenskimi dolinami neločljivo povezano, dokončno mineva in se poslavlja, Zasavci pa so trdno odločeni, da spomin na tradicijo ohranijo tudi za zanamce.

V ta namen so pred dvema letoma med drugim v Trbovljah ustanovili projekt 4. Dritl, svojevrstni muzej rudarstva. Na površju, v prostorih trboveljskega Delavskega doma, so uredili pomanjšano obliko podzemnega rudarskega sveta, kakršnega so tod globoko pod površjem poznali stoletja.

Odziv in uspeh, ki ga je projekt doživel, je dal novih idej in načrtov o nadaljevanju ter širitvi. Danes so tako v Delavskem domu odprli tudi novo rudarsko zamisel, imenovano Pobeg iz rudnika. Gre za projekt, s katerim se pod zemljo podamo na površju s pomočjo sodobne virtualne tehnologije.

»Se upaš spustiti v temne globine rudnika? Trboveljski rudnik je v zapiranju in z njim tudi vse njegove skrivnosti… Opravljajo se še zadnja vzdrževalna dela. Rudnik počasi podirajo. V najglobljem predelu trboveljskega rudnika – Črni luknji, iz katere izvirajo najbolj nenavadne legende in kjer se je skozi stoletja kopal najkvalitetnejši črni premog, je prišlo do hude nesreče. Rudarji, ki so skušali rov Črna luknja zasuti, so namreč sami ostali pod ogromnim zruškom. Vodja – štajger ponesrečenih rudarjev poziva k takojšni akciji! Zbrati je potrebno junaško ekipo reševalcev, ki bo rudarje rešila iz temnih globin… Kdo bo kos nalogi? V rudniku se namreč dogajajo čudne stvari… Bomo morda končno odkrili njegove skrivnosti?« vabijo v virtualni svet nekdanjih, minevajočih časov.

Kot na šiht’ v jam’

V sodelovanju z Občino Trbovlje v sklopu projekta Inspiracija, Program sodelovanja Interreg V-A Slovenija Hrvaška, je poleg omenjenega poustvarjenega rudarskega podzemnega sveta zaživelo tudi virtualno doživetje rudarjenja, načina in narave dela pod zemljo, razmer v rudniku, stvari, ki so se dogajale v rovih in podobno.

Eden tistih, ki največ vedo o projektu in ki je poleg že od začetka, je tudi kustos v Delavskem domu Bogdan Šteh, ki je projekt opisal podrobneje v izjavi:

Ureditev projekta je v pretežnem, 85% delu, sofinancirana iz evropskih sredstev, preostala sredstva so iz občinskega proračuna. Skupni ureditveni stroški so sicer 25000 evrov za opremo in 30000 za ureditev prostora.

»Veseli smo, da imamo še eno odlično turistično ponudbo. Zato je Občina brez težav sodelovala pri tem projektu, s katerim smo šli še korak naprej od klasične tako imenovane sobe za pobeg. Projekte in ideje v tej smeri bomo vsekakor razvijali še dalje in tudi Občina bo pri tem z veseljem sodelovala,« pravi županja Jasna Gabrič.

Razveseljivo in vsekakor za poudariti je tudi, da so avtorji celotnega projekta domačini in da gre za v celoti originalen zasavski projekt.

»Od tega unikatnega projekta si obetamo še več obiska. Ni pa to edini načrt, ki ga še imamo. Skupaj z Občino Trbovlje in ostalimi javnimi zavodi imamo načrte o različnih razširitvah. Ljudje prihajajo na obiske od drugod, tudi z avtobusi in ker se vsem naenkrat številčno ne moreš posvetiti, bo nujno potrebno poskrbeti za porazdelitev nalog in tovrstno organiziranost, za vključitev dodatnih lokacij za oglede in podobno,« pravi v.d. direktorica Delavskega doma Špela Pavli Perko.

Največjo možno pohvalo za idejo in njeno udejanjenje, kot pravijo v Delavskem domu, pa so dobili od upokojenih rudarjev. Knapi, ki so si ogledali nadzemni rudniški svet, ki je sicer ne le poustvarjen po originalnem podzemnem, ampak tudi opremljen z originalnimi stvarmi in pripomočki, so bili enotni. »Prjatu’, kot bi pršu’ na šiht u jamo« so strnili ganljivi ogled.

Foto: Delavski dom Trbovlje