Bržkone ni nobeno pretiravanje, če zapišemo, da je trenutno najbolj znana zasavska učiteljica. In verjetno tudi v Sloveniji. Nina Jelen, ki poučuje petošolce na zagorski osnovni šoli Ivan Skvarča, je namreč med slovenskimi učitelji izbrana za predstavnico, ki bo Slovenijo letos jeseni zastopala na svetovnem izboru Učitelj sem! Učiteljica sem!.
Učenci jo dobro poznajo, prav tako kolegi, za naše bralce in širšo javnost pa smo jo k pogovoru povabili tudi na našem spletnem portalu.

Kaj je po vaše med slovenskimi kandidati prevladalo, da so za predstavnico Slovenije izbrali vas?
Moji učenci pravijo, da so me izbrali zato, ker imam NAJ učence. Kar je čisto res! Rada sem učiteljica in ta poklic je postal velik del mene. Vanj je včasih vpeta cela moja družina, težko ločim službo in prosti čas. Včasih pravim, da nekateri ljudje popoldne pečejo slaščice, se ukvarjajo s športom, jaz pa snujem projekte.   

Kaj bi zase rekli, da imate drugačnega od kolegov?
Poznam ogromno odličnih učiteljev in težko je sam sebe oceniti, v čem si drugačen. Lahko pa rečem, da sem učiteljica, ki ima in upam, da bo za vedno imela v sebi malo mulca.

Poznate druge kandidate? Mislim osebno, s kakšnih poklicnih srečanj in podobno? Gre za generacijsko zelo različne učitelje? So prevladovali mlajši, starejši?
Osebno poznam učitelja Mladena Kopasiča, ki je moj prijatelj, zaveznik, svetovalec, kot nekakšen starejši brat. Matejo Peršoljo sem srečala na enem izmed njenih odličnih seminarjev, ostala dva kandidata pa sem spoznala šele v tem času. Tanja Jankovič je luštna, zabavna, zdi se mi, da sva si kar malo podobni, Jože Senekovič pa je poskrbel, da smo se veliko smejali in ga z zanimanjem poslušali. Resnično sem se znašla med krasno peterico in hvaležna sem, da sem jih lahko spoznala.

Lani je bilo na izboru 12000 kandidatov iz 140 držav. Nehvaležno vprašanje, a vendarle. Kako sami gledate na možnosti Slovenije glede uvrstitve?
Na tekmovanju bodo učitelji s celega sveta. To pomeni, da bodo tam tudi učitelji, ki učijo na območjih, kjer dobesedno rešujejo življenja otrok, v državah tretjega sveta. Verjetno se naša življenja in šolski sistem težko primerjajo s tem, kar sami doživljajo, se spopadajo vsak dan. Oni so čisto, čisto zares super junaki.

Slovenija letos prvič sodeluje, tekmovanje samo sicer traja šele tri leta. Bi bilo za vas morda lažje, če bi že pred vami kdaj na tekmovanju bil kakšen zastopnik Slovenije? Zaradi kakšnega nasveta in podobno? Imate kaj treme?
Tremo imam, kadar gremo v živo na televiziji, sicer ne preveč. Trudim se, da sem takšna kot sem in da dobro predstavljam učitelje, naš poklic, ki je resnično pomemben. Včasih se sploh ne zavedamo, kako zelo lahko vplivamo na otroke. Dogodka se pa sicer zelo veselim in upam, da se ga bom lahko udeležila v živo, da ne bo kar iz naših dnevnih sob. Veselim se ga zaradi učiteljev, ki jih bom mogoče spoznala, novih izzivov, novega znanja in zaradi posebnega utripa in doživetja, ki se zgodi na takšnih dogodkih.

Pred tem nazivom ste že dobili že nagrado Informacijskega pooblaščenca za najboljšo uro na temo varnosti na spletu, zmagali ste na tekmovanju Safer Internet for Kids, ki ga je organizirala Evropska komisija za Varnost na spletu, nagrado Republike Slovenije za posebne dosežke. Če rečeva malce za šalo, malce zares, zakaj prav vi?
Rada izbiram projekte, ki me zanimajo in ki zanimajo tudi moje učence. Rada delam kaj drugačnega, poučujem na drugačen način, kjer se otroci veliko naučijo, ampak hkrati imajo fino. Nikoli nisem delala kakšnega projekta zato, da bi dobila nagrado. Nekaj pa sem očitno delala prav, da so prišle tudi te.

Kako vas od izbora dalje gledajo učenci, kako kolegi in sodelavci, sosedje…?
Mislim, da so ponosni, prejela sem ogromno čestitk, do danes še nisem prebrala vseh, za kare sem res hvaležna. Neverjeten je občutek, ko te ljudje podpirajo. Sicer pa sem še vedno tista Nina, kot prej. V razvlečenem puloverju, rahlo štrenastimi lasmi in all starkami.

Kaj pomeni danes biti učitelj? Kakšen poklic je to? Kolikšna je odgovornost, napornost,…? Kako zahteven je učni program v današnjem petem razredu?
Mislim, da imamo v Sloveniji dober šolski sistem, učitelj pa ima avtonomijo, kako se bo lotil snovi. Če smo bili včasih navajeni, da učitelj le frontalno podaja snov, se je to sedaj spremenilo. Učitelji smo večkrat postavljeni v vlogo motivatorjev, tistih, ki vzpodbujajo učence, jim pomagajo, jih usmerjajo in pomagajo, da sami poiščejo informacije. Verjamem, da imamo učitelji moč, da lahko učence navdušimo nad snovjo. Mi smo lansko leto v petem razredu spoznavali korupcijo, kar se sliši zelo težko za peti razred. Pa smo na koncu  s pomočjo prijateljev Primoža Jelševarja, Metke Dolanc in Urške M. Luzar iz tega naredili celo videospot Junaki. Vsi petošolci zdaj vedo, kaj je to korupcija. 

Veljate za učiteljico, ki je med učenci zelo priljubljena. Pa vendar, kje kljub temu nastopi avtoriteta? Kako jo zagotavljate sami? Znate biti oziroma ste tudi strogi?
Veliko je načinov, s katerimi lahko učitelj pridobi avtoriteto. Sama nisem pristaš stroge discipline in stalnega nadzora. Verjamem v to, da če učitelj spoštuje učence, tudi učenci spoštujejo učitelja. Njihovo spoštovanje pa si pridobim s tem, da jih poslušam, upoštevam pri učnem procesu, da se veliko gibamo, učimo skozi igro, da gremo ven, na svež zrak, da se ogromno pogovarjamo, hecamo … In da sem tudi jaz pred njimi samo človek z dobrimi in slabimi dnevi, z napakami in odličnimi deli. Če jim torej jaz stopim naproti, bodo tudi oni stopili proti meni. Tako jaz gradim odnose.

Ste učiteljica mlajše generacije. Je to v pomoč ali ovira pri delu z učenci, pri učiteljskem poklicu? Bi rekli, da bi se vas učenci bolj bali, če bi bili starejši?
Mislim, da starost nima nobenega vpliva na to, kako bodo otroci sprejeli učitelja. Če si pravi človek, s srcem na pravem mestu, je popolnoma vseeno, koliko si star. Ko sem šele začela delati v šoli, sem se ogromno naučila od starejši učiteljic, ki imajo res celo zakladnico znanja. Sama pa sem prinesla kakšno svežo idejo. Pomembno je, da se med seboj spoštujemo in sodelujemo, tako učnemu procesu največ doprinesemo.

Ste tudi mama. Kakšna je razlika med vzgojo doma, torej kot starš in med poučevanjem v razredu? Navsezadnje tudi v šoli ne gre samo za učenje ampak tudi delno vzgojo.
Seveda je v šoli je prisotna tudi vzgoja. V bistvu ne vem, če je prav velika razlika med mojo vzgojo doma in v šoli. V šoli sem takšna, kot sem. Ne igram, se ne pretvarjam … No ja, v tem čudnem času, smo učitelji tudi kdaj igralci. Strah recimo poskušam skriti pred učenci, saj so potem lahko prestrašeni tudi sami. In obratno. Če sem sama pogumna in pozitivna, so takšni tudi učenci. Enako velja doma. Sicer pa poskušam biti odkrita, veliko se pogovarjamo, sproti rešujemo probleme … Večkrat rečem, da je naš razred kot družina in da se bomo dobro počutili samo če bomo vsi sodelovali med seboj in si pomagali. Prav tako, kot doma.

Kakšni so današnji šolarji, denimo v primerjavi z generacijo, v kateri ste sami drgnili šolske klopi?
Današnji šolarji odraščajo malo drugače, kot smo mi. Opremljeni so s tehnologijo in v sekundi znajo poiskati kakršnekoli podatke. Mislim pa, da sami po sebi niso prav dosti drugačni od nas, ko smo bili še mulci. So radovedni, navihani, ustvarjalni, radi se igrajo, so za vsako akcijo, vsako stvar… Mogoče smo mi morali biti bolj samostojni, ko smo bili v njihovih letih. Sami smo hodili v šolo, več smo se igrali sami, starši se mogoče niso toliko ukvarjali z nami v smislu igre, šole. Je pa to odvisno od posameznika. Tudi današnji otroci so lahko zelo samostojni, če jim le dovolimo.

Ali kdo od vaših otrok morda kaže zanimanje za postati učitelj? Moja hči pravi, da bo učiteljica ali pa frizerka. Seveda se v vsakem razredu najde kdo, ki pravi, da bi želel postati učitelj. Držim pesti, da bo kakšen od mojih mulcev šel po tej poti, saj je to res lep poklic, kjer si lahko zelo ustvarjalen in lahko lepšaš svet.

Če osvojite nagrado, kaj bi naredili z denarjem?
Končno bi obiskala frizerja, hehe. Nikoli nisem razmišljala, kaj bi naredila, če bi mi kup denarja padel na glavo, nikoli nisem igrala lota. No, zdaj pa so me že večkrat to vprašali, tako da sem morala razmisliti tudi o tem. Nekaj denarja bi seveda namenila svoji družini in prihodnosti mojih punc. Nekaj pa bi ga namenila naši šoli, da bi postala še bolj kul, takšna odštekana šola. S krasno učilnico na prostem, kotički, kjer bi se otroci še bolje počutili, blazinami, kakšno visečo mrežo, s šotori … Ja, pravijo, da so sanje dovoljene (smeh). 

Kdo je Nina Jelen zasebno? Kaj radi počnete, s čim se ukvarjate v prostem času?
Sem mami, žena, ‘tršica Nina, ki piše za Časoris, rada pojem, berem, potujem, pogledam kakšen film, obožujem morje, pico in piknike z družino in prijatelji.

Foto: osebni arhiv

»Mi smo pa od tam doma, kjer se sonce ne smehlja. Kjer ni tratice nobene, kjer ni šumice zelene…«.
Prišli so tako rekoč od nikoder. S trboveljskih knapovskih gankov in osupnili tedanjo Jugoslavijo, Evropo in na koncu še svet. Ta še nikoli prej ni slišal, da bi otroci tudi najbolj zahtevne pesmi peli tako popolno. Peli so na turnejah v velikih dvoranah, na samostojnih koncertih in tekmovanjih, poslušale so jih množice, politiki in kronane glave. Leta 1936 so muzikologi na mednarodnem kongresu za sodobno glasbo v Pragi strmeli nad partiturami njihovih pesmi. Menili so, da ni zbora, ki bi to zmogel zapeti. Na tekmovanju na Dunaju so premagali tudi legendarne Dunajske dečke in postali najboljši otroški pevski zbor na svetu. Leta 1938 je njihov koncert v neposrednem radijskem prenosu iz Evrope v Ameriko prenašalo v živo 110 ameriških radijskih postaj. To so bili Trboveljski slavčki. Mineva 90 let od ustanovitve zbora in 80 od njihovega zadnjega nastopa.

Brez Šuligoja nič
Kdo bi vedel, ali bi sploh nastali in ali bi kdaj slišali zanje, če tik pred koncem dvajsetih let prejšnjega stoletja ne bi v Trbovlje prišel poučevat Avgust Šuligoj. V revirje je prišel v času največje socialne krize in bede rudarskega ter delavskega razreda, v času lakote in pomanjkanja. Bil je glasbenik in zborovodja in v Trbovljah je želel ustanoviti otroški pevski zbor. Iskal je pevce in, kot so kasneje opisovali tisto kar se je zgodilo, doživel čudo. Pri iskanju je naletel na vrsto izjemnih glasov. Otroci iz trboveljskih knapovskih kolonij so namreč imeli angelske glasove. Do tedaj v tistem času in okolju temu tako rekoč ni skoraj nihče posvečal pozornosti. Vladala sta pomanjkanje in lakota, rudarji so za mizerne plače garali globoko pod zemljo v težkih in nevzdržnih razmerah, stanovanja so bila bedna in majhna, pogosto so se v eni sobi drenjale tudi dve ali tri družine. In v teh surovih krajih je naletel na bogastvo talenta in ustvaril zbor, ki je pozneje navdušil povsod.
Bil je njihov pedagog, organizator in umetniški vodja, drugi oče. Tisto, kar se je začelo kot fenomen, je naslednjih deset let bilo čudo, ki so se mu čudili tudi največji glasbeni strokovnjaki. Iz grl majhnih, suhih, bosonogih in razcapanih otrok, ki so živeli v pomanjkanju in revščini, so zveneli glasovi, ki so ime takratne kraljevine Jugoslavije in Trbovelj ponesli daleč preko meja. Svet je ob pogledu na drobne otroke brez vsakršne glasbene izobrazbe, ki so prva leta peli v ubornih oblačilih, a brez popolnoma vsakršnega strahu in treme stali na odru in pometali s konkurenco, stoje ploskal in jokal. Kaj so Slavčki imeli za razliko od drugih zborov? Poleg talenta so peli o tistem, kar so poznali in kar so čutili. »Prišli so, da iz najčistejših grl zapojo vsemu svetu veliko tožbo trboveljskega gorja in da hkrati izpričajo pred njim, koliko nepokvarjene lepote, koliko žive dobrote se snuje v človeku rudarskih dolin,« je nekoč o njih zapisal denimo domačin Ludvik Mrzel. Ko so peli pesem Čače moj, o rudarskem očetu, ki ga je ubilo v rudniku globoko pod zemljo, so ljudje hlipali. Ko so zapeli Pesem rudarskih otrok oziroma, kot se je pesmi o rodnih Trbovljah oprijel naslov Mi smo pa od tam doma, jim ni bilo para in so poslušalci glasno jokali.

Premagali Dunajske dečke
»Ne vem, če se bo tak zbor še kdaj ponovil. Tak zbor se rodi enkrat na tisoč let,« meni trboveljska pevka Breda Perme, hčerka in nečakinja Slavčkovih pevk Ivanke Brlec Urbanija in še živeče Danice Brlec Rozina. Z lahkoto so glasovno poleteli v najvišje višine in se spuščali v nižine, spričo česar so jih strokovnjaki namesto Slavčki imenovali kar čudež. Zbor je v desetletnem obstoju dosegel tako rekoč vse, kar je bilo mogoče. Njegova zgodba in pot se še danes zdita fenomenalna.
O neverjetni zgodbi otrok iz revnega rudarskega mesteca se mnogih stvari spominja tudi Jožefa Tomšič Kovačič. Gospa je januarja praznovala 101. rojstni dan in je najstarejša od le še peščice živečih originalnih članov. V zboru je pela vseh deset let, kasneje tudi v obujenem povojnem odraslem mešanem pevskem zboru Slavček. »Najdragocenejše, kar so mi dali Slavčki, so čast biti del njihove neverjetne zgodbe in prijateljstva, ki so se stkala za vse življenje. Bila je beda, kakršne si danes ne morete predstavljati, a vendar tistih let ne bi zamenjala za nič na svetu. Bili smo revni in lačni, a smo znali deliti in se vzeti skupaj. Sprli smo se, tudi zravsali, čez pol ure pa je bilo vse pozabljeno,« pravi. Najlepši spomini, ki jih ima, so gostovanja. Videli so svet in doživeli sprejeme, ki so revne knapovske otroke plašili. »Ko so nam že pri zajtrku na gostovanjih v čast igrale vojaške godbe, smo bili čisto tiho in smo le jedli. In ko so nam za zajtrk prinesli golaž ali kakšne tako imenovane fine jedi, sploh nismo upali jesti. Knapovski otroci nismo bili vajeni tega in jedi sploh nismo poznali,« pravi. Če bi ji bilo dano, da bi bila znova majhna in mlada, bi ponovila prehojeno pevsko pot.
Kakšni so bili Dunajski dečki, legendarni, še vedno delujoči pevski zbor, ki so ga Slavčki premagali? »Zelo prijazni fantje, dečki pravzaprav, saj smo bili starostno enake generacije. Odlični zbor so bili. Povabili so nas na tekmovanje na Dunaj. Mi pa smo jih nabrisali,« se smeji ob pripovedovanju o zmagi, s katero so Slavčki postali najboljši zbor na svetu.

Spomini tudi knjižni
Pokojna Rezika Koritnik, glavna solistka zbora, ki je poznana tudi kot pevka legendarne Mojčine pesmi iz filma o Kekcu, je o Slavčkih napisala spomine, prav tako pokojni Jože Skrinjar. »Bila sta vešča tudi peresa,« pravi Jožefa. Sama hrani arhiv o zboru in je zakladnica spominov in pričevanj, saj je njen um kljub častitljivim letom bister. O legendarnem zboru je knjigo napisal tudi Roman Kukovič.
Tik pred začetkom druge svetovne vojne je zbor po desetletni poti utihnil. V Ljubljani so imeli v Filharmoniji še zadnji koncert, nato so ugasnili. »Prišla je vojna. Obuditi zbor tudi po njenem koncu pa ni bilo mogoče. Otroci smo odrasli v može in žene, mnogo fantov iz Slavčkov je dalo življenja za domovino, veliko članov in članic je med vojno tudi umrlo,« pravi. Pa vendar tudi neusmiljeni čas in vojna nista mogla zboru do živega. »Nikoli si nisem mislila, da bom dočakala 101 leto, še manj, da bo spomin na zbor živ 80 let od zadnjega nastopa. Zdaj pravzaprav šele vidimo, kaj so bili Slavčki. Prestali so najtežji preizkus od vseh, preizkus časa,« meni.
Mnogo Trboveljčanov meni, da je nesprejemljivo in nedopustno, da ne zbor, ne Avgust Šuligoj v Trbovljah nimata nobenega posebnega obeležja, kljub temu, da bi morala biti zapisana z zlatimi črkami. Ime zbora nosi soba v Delavskem domu, to pa je bolj ali manj tudi vse. Za kaj več se ni potrudila nobena od občinskih oblasti.
A devetdeset let od ustanovitve Slavčki še vedno veljajo za fenomen otroškega in mladinskega zborovskega petja. Nekateri nekdanji otroški pevci so se leta 1949 pridružili novoustanovljenemu mešanemu pevskemu zboru Slavček, ki je deloval do leta 2010. Otroški Slavček pa kljub prenehanju delovanja ni utonil v pozabo. Živi v spominih in zgodovini. Odšel je v legendo.

Foto: osebni arhiv Brede Perme, ČZ

Vilma Petek, bolj znana kot Viktorija in še prej še bolj kot Viki, zadnja leta ni bila veliko prisotna na glasbeni sceni, mnogi poslušalci pa se je spomnijo kljub temu po skladbah, ki jih je prepevala. Sierra Madre, Dve pomladi, dve jeseni, Lepa je ta dežela, Zate živim in druge, s katerimi je pred leti žela lepe uspehe. Rojena Celjanka in doma s Strmce pri Laškem se je z glasbo začela ukvarjati konec osemdesetih let. Kot mlada pevka je Slovenijo zastopala tudi na enem od nekdanjih jugoslovanskih festivalov. V začetku devetdesetih let je spoznala producenta in skladatelja Dušana Zoreta, s katerim sta več let bila tudi zasebno partnerja. Posnela je več kot 65 skladb in izdala nekaj albumov, Sierra Madre (1994), Zadnji poljub (1997) in Vaya con Dios (2000) ter kompilacijo Najlepše melodije (2006). Posnela je tudi 16 duetov in tercetov s slovenskimi izvajalci, kot so Boris Kopitar, Gamsi, Nova legija, Smrkci, Franci Pušnik, Mili, Jožica Mavsar, Maja Petek, Marjan Zgonc… Delovala je tudi v nekaterih glasbenih skupinah. Sredi devetdesetih let je sodelovala s skupino Smrkci, s katerimi je posnela skladbo Najlepše misli, ki je zadnje besedilo Dušana Velkaverha. Delovala je v Koradovi in Brendijevi spremljevalni skupini Za hec in veselje, leta 2018 pa so Korado, Viktorija in Tomaž Palčič, kitarist skupine Gamsi ustanovili skupino Manekeni ter posneli skladbo Ti verjemi samo meni.
Bila je tudi avtorica melodij in besedil za druge izvajalce, največja uspešnica je pesem Solza tiho padla je na dlan, ki jo je napisala za Natalijo Kolšek. Viktorija je bila hišna spremljevalna vokalistka studia Napoleon. Njen spremljevalni glas je posnet na preko 500 posnetkih slovenskih izvajalcev kot so Brendi, Aleksander Jež, Zlatko Dobrič, Gamsi, Natalija Kolšek, Boris Kopitar, Ivo Radin, Tanja Zajc Zupan…, kar jo po številu uvršča med sam vrh spremljevalnih vokalistov.

»Zame je bila najbolj univerzalna spremljevalna vokalistka, ker se je njen glas enostavno zlil s vso zvočno okolico, a nikdar prevzel morebiti še tako šibkega vodilnega glasu. Slovenija je izgubila angelski glas, ki je bil žal zelo podcenjen, na srečo pa so ga cenili največji glasbeni izvajalci, ki jim je kot spremljevalni vokal krasil njihove posnetke. Z Viktorijo sva se poznala 28 let, od leta 2000 sva bila tudi par in sva v partnerski zvezi preživela nepozabnih 14 let. Ostala sva velika prijatelja, zaupnika in sodelavca. Zadnjič je bila pri meni v studiu 5. januarja 2021, ko sva posnela spremljevalne vokale za naročnika« je povedal producent Dušan Zore, lastnik studia Napoleon.
Viktorija je bila povezana tudi s Trbovljami. Več let je živela tu z nekdanjim soprogom Gunzekom in je bila tudi mama in babica. Zadnja leta je bila voditeljica na velenjskem radiu Moj radio. V medijih se je zadnja leta pojavljala zelo malo, tudi na odrih jo je bilo videti redko. Bolehala je zaradi srčnih težav. Za posledicami srčnega infarkta je v naročju sestre Maje umrla 7. januarja 2021, stara 53 let.

Foto: osebni arhiv Dušana Zoreta

O motoristih so med ljudmi različne podobe. Eni imajo o njih takšno sliko, drugi drugačno. Bržkone najbolj nepravilna je, da se le vozijo naokoli, dirkajo in podobno. V resnici pa je marsikatera stvar drugačna.

V Sloveniji je bil predlani denimo ustanovljen zavod Belih angelov. Neprofitna motoristična organizacija je ustanovljena z namenom pomagati v prometnih nesrečah poškodovanim motoristom. Če se zgodi najhujše in motorist utrpi poškodbe, ki ga bodo zaznamovale za vse življenje, mu bodo sprva drugi stali ob strani. A življenje gre naprej in prerado se zgodi, da poškodovanec ostane sam. V takšnih primerih na pomoč priskočijo Beli angeli.

Na cesti vsi enaki

V zavodu med motoristi ne delajo razlik, tudi glede znamke, moči ali vrednosti jeklenih konjičkov ne. Kot poudarjajo, so vsi enaki. Bistvo se namreč skriva v občutkih in želji po svobodi, ki je pri vseh enaka. Motor, ki jim pomaga do tega, je le sredstvo, od vsakega posameznika pa je odvisno, koliko denarja bo zanj namenil. V zavodu ne pomagajo le finančno, ampak nudijo tudi siceršnjo oporo. Tudi psihično pomoč, saj gre marsikdaj za vse prej kot lahke stvari.
»Zakaj? Zato! Ker jaz – in ne samo jaz, mi vsi – dobim nekaj za tisto, kar dam,« je njihov moto. Ko nekdo kupi neki artikel, ko obišče invalida ali svojca, ki je izgubil najbližjega, naredi tudi nekaj zase. Dobi zahvalo, pogled v očeh, saj ta človek tudi po toliko letih ve, da ni ostal sam. »Bistvo zavoda je v tem, da smo sočutni drug do drugega in da namenimo drugim svoj čas. To ni denar, čeprav živimo v času, ko je denar na prvem mestu. Ta ni več pomemben, ko pride do poškodbe. Takrat sta pomembna moje zdravje in tvoja pobuda, ko boš čez čas ponovno prišel do mene, me povprašal, kako sem in se bova pogovorila. Namenil mi boš svoj čas in vedel bom, da nisem pozabljen,« pravijo.
Zase motoristi radi rečejo, da so posebni ljudje. Kdor ima rad motor, ve, da je drugačen, da  ima rad drugačen način življenja. Uživa, ko gleda okrog sebe, v vonju asfalta in bencina, v naravi, svobodi in pobegu iz monotonega življenja. Danes se odloči, da se odpelje v Portorož, v Piran na kavo ali pa na Štajersko in ko se zvečer vrne domov ve, da je naredil nekaj zase. Če pa se vmes spomni, da lahko obišče nekoga, ki je nekoč bil motorist in danes ni več z njimi, ga pokliče in se pri njem ustavi kot član zavoda Beli angeli, ga povpraša po njegovih potrebah ali pa vsaj spije z njim kavo. Takrat ve, da je storil nekaj zanj in zase. »To pa je tudi naš namen, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč, a so jih država in drugi pozabili,« pravijo.

V Zasavju glavna motoristka

Motoristični angeli so tudi v Zasavju. V teh koncih je glavna motoristka Andreja Hauptman. Z moto kolegi so ob nedavni akciji obiskali vse tri zasavske policijske postaje, reševalne in gasilske enote v akciji Hvala, ker ste. Akcija je sicer istočasno potekala po vsej Sloveniji. »Zavod vsako leto pripravlja vseslovensko akcijo zahvale intervencijskim službam za njihovo nesebično in požrtvovalno delo. Gasilce, reševalce in policiste smo prepoznali kot najprimernejše partnerje. Za njihovo delo se jim zahvalimo z obiskom in skromnim darilom, predvsem pa jim želimo reči hvala, ker so,« pravi Hauptmanova.

V sodelovanju z omenjenimi službami in organizacijami motoristi osveščajo tudi o varnosti motoristov kot prometnih udeležencev na cesti. »Zavedamo se, da bomo le s podporo in delom lahko skupaj naredili veliko dobrega, ne samo za motoriste temveč za vse udeležence v cestnem prometu, saj na cesti nismo samo jekleni konjički,« pove.

V nedavni akciji se za sodelovanje zahvaljujejo tudi podjetjema T2 za majice in Conditus za kremne rezine, ki sta jih prispevali.

Foto: arhiv Andreje Hauptman