Slovenska matica je v sodelovanju z Občino Trbovlje ob občinskem prazniku občine Trbovlje izdala Trboveljsko knjigo, ki je prva izmed dveh, ki bosta predstavili rudarske kraje. Na Občini jih zelo veseli, da so pri Slovenski matici prepoznali zgodovinske in družbene vidike Trbovelj, ki so med drugim vplivali na razvoj celotnega Zasavja in širše regije. Rudarski kraji imajo namreč poseben milje, imajo svoje specifičnosti bivanja in drugačnega načina življenja, ki se povsem razlikujejo od srednjeveških mest. Dinamika življenja in njihova specifična zgodba sta namreč mnogim nepoznani. Pa vendar Trboveljska knjiga ni zgolj kronološki zapis dogodkov, temveč je literarni preplet zapiskov iz zgodovine in vsakdanjega življenja nekdaj rudarskega kraja, ki ga je oblikovalo in izoblikovalo ravno kopanje premoga. Kot je zapisano v uvodniku knjige, ki ga je zapisala Ignacija J. Fridl, knjiga ponuja »presunljivo otožno in hkrati uporniško zgodbo o kraju, prerešetanem s temino rudarskih rovov in prežetem z lučjo upanja, prepojenem s črnino trpkega vsakdana in rdečo revolucionarno mislijo. Je literarno preiskovanje in spraševanje sedanje generacije umetnikov o duhovni identiteti mesta nekoč, danes in jutri, je pripoved o njegovi izjemni, a pogosto pozabljeni vlogi na kulturnem zemljevidu Slovenije«.
Vsebino Trboveljske knjige je izbral in uredil pesnik ter prejemnik nagrade Prešernovega sklada Uroš Zupan, ki je v lanskem letu prejel tudi svojo točko v Parku kulture pred trboveljsko pošto. Omenjena knjiga je le eden izmed dokazov, da Uroš Zupan pomembno prispeva k prepoznavnosti Trbovelj in dobro ime mesta širi po Sloveniji. V knjigi so zbrana literarna in likovna dela, ki resnično prikažejo podobo rdečih revirjev, hkrati pa predstavijo kako pomemben kulturni hram so Trbovlje in koliko priznanih umetnikov prihaja ravno od tu. Uradna predstavitev Trboveljske knjige z avtorjem bo potekala v mesecu septembru.
V Trbovljah tako pešce kot tudi voznike že nekaj časa jezi del ceste, ki v smeri od Kalmera in Kovita vodi proti Samu. Na ovinku pri Kovitu v smeri vožnje proti Samu je namreč cesta moteča in nevarna.
V času deževja se na cestišču nabere večja količina vode, ki pa ne odteka sprotno ampak se zadržuje dalj časa. Gre za neravni cestni zavoj, ki zaradi ovinka ter nepreglednosti pomeni nevarnost. Vozniki, ki ne poznajo tega dela ceste ali nepozorni šoferji namreč pogosto v ovinek pripeljejo tudi z večjo hitrostjo od dovoljene in posledično se hitro zgodijo različne stvari. Od krepkega škropljenja pešcev na pločniku, ki se zaradi dolžine in širine luže nimajo kam umakniti in pri čemer kakšen objesten voznik to stori še nalašč, do nevarnosti tudi za avtomobile. Pripeljati s hitro hitrostjo v ovinek, v katerem stoji na cesti voda, prav tako ni varno, tudi za nasproti vozeča vozila, kolesarje in pešce pomeni ogrožanje. Stvar je še toliko bolj nevarna, ker voda stoji po deževju nekaj časa, poleg tega pa je luža daljše dolžine in tudi širine, ki pogosto sega vse do sredine ceste. Previdnost tako nikakor ni odveč, neustrezno stanje pa bi bilo potrebno nujno sanirati.
V Trbovljah v
naselju Žabjek na pločniku, ki se uporablja tudi kot parkirišče, pri
stanovanjskem bloku nasproti podjetja Kalmer, občane že nekaj časa moti steber
za električno napeljavo. Leseni steber, preko katerega gredo kabli, je namreč
že močno nagnjen proti bloku. Toplovodi za centralno ogrevanje samo še
preprečujejo, da se steber ni že zrušil na avtomobile, dvorišče, hišo ali celo
na koga od ljudi.
Takšno stanje
traja že nekaj časa, navkljub temu, da je moteče in nevarno, pa nihče ne ukrene
nič. Na Elektro Ljubljana smo se zato obrnili z obvestilom o stanju in
vprašanjem, zakaj se to ne uredi, saj pomeni nevarnost. Kot so nam odgovorili, steber
ni del njihove infrastrukture. Čigava je potemtakem, niso odgovorili.
Ne glede na
to, kdo je lastnik in dolžan odpraviti neustrezno stanje, je potrebno zadevo
rešiti preden se zgodi kakšna nesreča in škoda.
Rudarska
panoga, kakršno poznamo kot klasično, se konec letošnjega leta z zaprtjem
Rudnika Trbovlje Hrastnik dokončno poslavlja. Nekdaj močna industrija, ki je
pečat dala ne le Zasavju, ampak tudi Sloveniji, bo tako kmalu počasi le spomin
na nekdanje čase. V Zasavju pa kljub temu ne nameravajo dopustiti, da spomin na
skoraj poltretje stoletje zgodovine kar tako zamre. Prav danes je Društvo
Trbovlje – novomedijsko mesto predstavilo nov projekt v sklopu načrtov za
ohranjanje rudarske zgodovine za prihodnje rodove.
Po rudarskem
stanovanju iz časov knapovstva v Trbovljah, virtualnem muzeju 4. Dritl v
Trbovljah in muzeju rudarskih predmetov v Zagorju naj bi na trboveljskem hribu
Ostri vrh oziroma po domače Špicbergu po načrtih še v letošnjem letu zrasel
poseben kip v podobi zasavske simbolike. Ideja je pravzaprav še v povojih, a
Karel Vukovič, eden od pobudnikov in aktivistov projekta pravi, da se prav
danes uradno začenja gradnja obeležja v obliki 8 metrskega kipa v podobi
rudarskega junaka Prometeja. Ideja, ki jo bo kiparsko ustvaril donedavni
kulturni minister in akademski kipar magister Zoran Poznič, sicer ni od včeraj,
ampak tli že nekaj let na pobudo Karla Vukoviča in nekdanjega direktorje RTH
Ivana Bergerja. Stvari so morale dozoreti, za kar je potreben čas in kot pravi
magister Poznič, je sedaj za to časovni okvir. »Kip je zamišljen kot spomin na
220 let dolgo tradicijo, ki je zaznamovala te kraje. Vse, kar smo, izhaja iz
rudarjenja, označevalo bo tudi bodoče rodove,« pravi. Kip bo izdelan iz
odpadnega jamskega železa, prav takšnega, kakršnega so uporabljali tudi knapi. To
bo osnova in skelet za spomenik, nadgrajeno pa bo z novimi tehnologijami,
predstavlja pa tudi želje za bodočnost.
Bog namesto zavetnice
Po prvih vtisih idejo pozdravlja večina Trboveljčanov, je pa koga presenetil tudi izbor podobe, ki jo bo imel kip. Zakaj Prometej in ne denimo škrat Perkmandeljc, ki živi globoko pod zemljo z rudarji ali pa Barbara, zavetnica rudarjev? »Barbara je seveda zaščitnica rudarjev, rudarskega očeta pravzaprav in s tem vse družine, mi pa smo iskali nekaj, kar rudar počne kot simbolno vrednost in ima globlji pomen. V prvi industrijski revoluciji je rudarstvo v vsej Evropi predstavljalo ogromni kvantni preskok v razumevanju tega, kaj lahko energija ponudi človeštvu. Ampak za to, da je rudar ukradel to energijo, če temu tako rečemo, izpod zemlje in jo prinesel na plano in ponudil človeštvu, sta seveda on in njegova družina plačevala veliko ceno na podoben način, kot je to plačal Prometej, ki je v resnici ukradel ogenj bogovom in ga dal človeštvu. Tu je tako popolnoma jasna relacija med Prometejem in rudarjem in seveda ni bilo druge možnosti kot da izberemo njega. Ne gre samo za princip rudarja, kot ga poznamo v Trbovljah ampak predvsem za simbolno vrednost. Gre za mitološki princip v resnici ustvarjanja svetlobe iz nič, se pravi iz črne globine zemlje prinesti na plano nekaj črnega premoga, energijo, ki sveti v temi. To je ta simbolna vrednost, ki je poznana že 3000 let in vleče rdečo nit od stare Grčije pa do Trbovelj leta 2020. Skulptura bo tudi simbolno povezana z vsemi temi na prvi pogled drobnimi stvarmi, na primer stanovanjem Njiva, 4. Dritlom, muzejem rudarskih stvari v Zagorju kot neki simbolni zaključek tudi krožnih turističnih poti,« pravi Poznič. Navdušen je tudi nad pomočjo Občine Trbovlje in investitorjev, ki so se že odzvali povabilu, na primer IBT, Rudis… in to brezplačno.
Po zapletih steklo
Kot pravi
Karel Vukovič, je bil prvi investitor RTH, žal pa zaradi dejanske situacije, v
kakršni je, zadeve ni mogel realizirati, na začetku pa tudi širše dobre volje
ni bilo. »V Zasavju smo zelo povezani z rudarsko tradicijo in spomenik bo
pomenil kar nekaj poudarkov. Bo najvišji po velikosti v Sloveniji, narejen v
sodobni tehnologiji, z lasersko povezavo, ki bo ponoči svetila nad mestom in
podobno. Projektant trenutno pridobiva dokumentacijo za gradbeno dovoljenje,«
pove.
Celotna investicija,
ki zajema izdelavo in postavitev kipa, odkup približno 1000 m2 velikega
zemljišča in drugo, znaša 45000 evrov. Lotilo se jo je Društvo Trbovlje –
novomedijsko mesto. 45 tisočakov upajo, da bodo zbrali do septembra, pri čemer
računajo na prostovoljne prispevke občanov in donatorjev. Otvoritev bi bila
predvidoma po približno 2 mesecih, torej v novembru ali decembru. Iz jamskega
železa narejena skulptura bo osvetljena od znotraj navzven in ta ambient bo v
nočnih urah z laserjem viden čez skoraj vse mesto. Snovalci projekta so še
nekoliko skrivnostni glede dokončne podobe, za katero je nekaj variant. Rudar bi
tako svetilko lahko imel na glavi, v roki, pod pazduho,… Za kje bo dokončno
odločeno, bo odvisno od zamisli avtorja Pozniča, naj pa bi kip svetil proti
jašku Gvido oziroma Drajeršohtu na Gojdi na nasprotni strani doline. Kip naj bi
bil sicer sestavljen na licu mesta oziroma lokaciji, na kateri bo stal, za
pomoč pa bodo verjetno potrebovali tudi dvigalo ali celo helikopter.
Lokacija na
Ostrem vrhu, ki je bila na koncu izbrana med Bukovo goro, Plevčkovim hribom
Klekom in še nekaterimi, je sedaj dokončna, izpeljati je treba le še nakup od
prodajalca RTH. Do nje trenutno pelje le ozka stezica skozi gosto grmičevje in
drevje. Do kipa bo kasneje zgrajena pešpot, z avtom pa dostop ne bo možen.
Društvo Trbovlje
– novomedijsko mesto zbira prostovoljne prispevke za pomoč pri realizaciji
projekta. Društvo Trbovlje
novomedijsko mesto, Trg svobode 11a, 1420 Trbovlje, številka računa SI56 6100 0002 4000 184
Občino Trbovlje je strokovna komisija Slovenske filantropije že četrtič zapored prepoznala kot prostovoljstvu prijazno mesto. Občina je ena izmed 24 slovenskih, ki spodbujajo prostovoljstvo, zagotavljajo podporo delovanju prostovoljskih organizacij, soustvarjajo pozitivne družbene vrednosti prostovoljstva v lokalni skupnosti in skrbijo za promocijo prostovoljstva. V okviru 21. Nacionalnega tedna prostovoljstva je Slovenska filantropija na dan prostovoljstva 25. maja 2020 razglasila prejemnike nazivov Junaki našega časa, Naj prostovoljec in Naj prostovoljka v javni upravi, Naj mentor in Naj mentorica prostovoljcev, ter Prostovoljstvu prijazno mesto. Priznanje Prostovoljstvu prijazno mesto 2020 je za Občino Trbovlje prevzela podžupanja Maja Krajnik.
»Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem organizacijam in posameznikom, ki s svojim delom spodbujajo in širijo prostovoljstvo in je naziv tudi priznanje njihovemu delu, vztrajnosti in dobri volji. Zato hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da občina Trbovlje ohranja naziv Prostovoljstvu prijazno mesto že od leta 2017,« pravi Krajnikova.
Z današnjim dnem svoja vrata znova odpira knjižnica v Zagorju. Letošnje leto so zelo pohiteli s poletnim odpiralnim časom, ta namreč velja že od 4. maja in bo trajal do 31. avgusta. Oddelka za odrasle in za mladino sta odprta ob ponedeljkih in sredah od 10.30 do 18.30, ob torkih, četrtkih in petkih pa od 8.00 do 15.00 ure.
Odpirajo tudi podružnici v Kisovcu
in na Izlakah. V Kisovcu bo za ljubitelje branja odprta ob torkih med 15.30 in
18.30 uro, na Izlakah pa v istem terminu ob četrtkih.
Kljub odprtju vrat in siceršnjemu
poslovanju pa je še vedno potrebno upoštevati navodila. Nositi je treba
zaščitno opremo, obvezno je tudi razkuževanje rok. Vse gradivo iz knjižnice
Zagorje naj uporabniki vračajo na oddelek za odrasle. Uporabniki naj se ne
srečujejo med seboj, oziroma naj spoštujejo varnostno razdaljo in navodila
knjižničarjev. Vstopita lahko le 2 uporabnika na oddelek za mladino in 2
uporabnika na oddelek za odrasle naenkrat.
Čisto in prijetno okolje je dandanes brez dvoma nekaj, v čemer uživa vsakdo. Še posebej sprehodi v miru in v, če ne že neokrnjeni, pa vsaj lepi naravi, so zagotovo doživetje v vsakem letnem času. Eden takšnih prijetnih in vse bolj obiskanih kotičkov je zadnja leta tudi ribnik pod Žrebljevim hribom, na pol poti čez hrib med Trbovljami in Hrastnikom. Ob umetno narejenem pretočnem bajerju ne posedajo le ribiči, ampak tudi sprehajalci, prav tako pa so si kotiček za svojega izbrale nekatere divje živali. Race, srne,…
Žal pa tudi ta lepi in prijetni kotiček zaznamujejo tudi ljudje, ki jim red in čistoča ne pomenita kaj dosti, še manj pa se ozirajo na druge. Kljub postavljenim košem za smeti so različni odpadki namreč vsepovsod okrog bajerja. Po tleh so cigaretni ogorki, plastenke, polivinilne vrečke, pločevinke, papirnati prtički in drugo. Čeprav so med sprehajalci tudi lastniki psov, zanimivo ni bilo opaziti neodstranjenih pasjih iztrebkov.
Ker je kotiček zares prijeten in obiskan, saj je odmaknjen od strnjenega naselja, obiskovalcev pa očitno ne moti niti pokanje na strelišču, ki je le lučaj čez regionalno cesto Trbovlje Hrastnik, je takšno neodgovorno in malomarno obnašanje zares potrebno obsodbe in kritike. Navsezadnje vendarle ni nepredstavljiva ali nemogoče težka stvar počistiti za seboj in s tem ohranjati izletniško točko takšno, da bo v užitek vsem ter balzam za oči. Zanimivo in pohvalno pa je, da pa so vsaj ob našem obisku bile čiste okoliške poti, ki od ribnika peljejo skozi gozd in ob travnikih proti Kipam in na katerih cvetijo različne travniške in gozdne rastline.
Zagorski Delavski dom te dni beleži lep rojstni dan. Mineva namreč šestdeset let od njegove zgraditve. Kljub drugačnim razmeram, ki so posledica epidemije korona virusa, so okroglo obletnico proslavili kot se spodobi. Ob okroglem jubileju je direktorica Karmen Cestnik zapisala:
»22. maja 1960 je bila svečana nedelja. Po skoraj desetih letih snovanja in dela je bil zgrajen mogočen dom kulture, Delavski dom Zagorje. V gaju so peli in igrali združeni pevski zbori in godbe iz Zasavja, okrog te imenitne zgradbe, dišeče še po novem, se je zbralo več tisoč ljudi. Takratni predsednik Ljudske skupščine Slovenije Miha Marinko, ki je v Zagorju preživel otroštvo, je v svečanem nagovoru povedal, da merilo življenjskega standarda ne sme več biti »samo višina plače, ki naj zagotovi hrano, obleko, stanovanje in kak liter vina več, marveč da so ob kolesu in motorju potrebne dobre ceste, da modernizacija gospodinjstev terja tudi več elektrike, da je kopica problemov, kakor pravimo družbenega standarda, ki so bistvenega pomena za to, kakšna bo udobnost našega bivanja v strnjenih naseljih«. Zagorjanom se je gradnja kulturnega doma zdela tako zelo bistvena, da niso obupali pred številnimi ovirami, ki so gradnjo raztegnili na slabo desetletje. Na zamisel so prišli člani kulturno prosvetnega društva Vesna, arhitekt Emil Navinšek je izdelal idejni osnutek in konec leta 1952 je kakšnih petsto prostovoljcev začelo prekopavati nekdanje njive v središču mesta v gradbeno parcelo. Dve leti kasneje so jih zamenjali gradbinci, dodaten pospešek pa je pomenila odločitev rudniškega delavskega sveta, da dom zgradi iz lastnih sredstev. Vseeno je bila stavba dokončana šele leta 1958, še nadaljnji dve leti sta bili potrebni za urejanje zunanjosti in nameščanje opreme. V pričakovanju otvoritve je tajnik gradbenega odbora France Kojnik zapisal, da so delovni ljudje proletarskega Zagorja vsa leta gradnje »bedeli nad rastjo doma in ga sedaj sprejemajo v svojo sredo kot starega znanca, kot dobrega in nepogrešljivega druga, kot ljubljenega otroka. Šele sedaj vidijo, kaj bi jim pravzaprav manjkalo, če bi ga ne imeli.« Zagorjani smo se graditeljem Delavskega doma in dolgoletnemu direktorju zagorskega rudnika Stanetu Zabovniku, ki je bil med pobudniki gradnje in predsednik gradbenega odbora, javno zahvalili s spominsko ploščo; odkrita je bila ob kulturnem prazniku leta 1997, ko je minevalo 45 let od začetka gradnje. Odprtju je sledil preizkus stavbe, opreme in ljudi. Izšlo se je odlično: stene in tehnika so zdržali, kulturniki so se izkazali, občinstvo se je v velikem številu udeleževalo prireditev. Predstavile so se številne domače ljubiteljske skupine, od gledališčnikov do džezovskih skupin, v goste so prišli poklicni igralci, lutkarji in plesalci, na filmskem platnu si je bilo mogoče prvič ogledati film Moj dobri stari pianino. Opera Slovenskega narodnega gledališča z Ladkom Korošcem kot zdravnikom Bartolom je zapustila svojo hišo, da bi na novem zagorskem odru uprizorila Seviljskega brivca. Otvoritveni teden je bil uspešnica, Delavski dom Zagorje je lahko samozavestno stopil na pot uspešnega gostitelja in oblikovalca kulturnih prireditev, pot, po kateri hodi še danes. V šestdesetih letih se je zgodilo nekaj organizacijskih sprememb, večje in manjše preureditve in prenove, priključitve in odcepitve. Danes k Delavskemu domu sodi še Galerija Medija, kjer se vsako leto predstavljajo likovni umetniki in se vrstijo drugi dogodki. Prav tako v protokolarni Weinbergerjevi hiši je spominska soba Ladka Korošca, Delavski dom upravlja tudi Rudarski muzej v bližnjem Kisovcu. Predvsem pa se je v šestdesetih letih zgodilo – in to je tisto, kar je najpomembnejše – tisoče predstav in prireditev, ki so vsem, ki imamo kulturo radi, približevali lepe umetnosti. Brez Delavskega doma si je nemogoče predstavljati najstarejšo slikarsko kolonijo v Sloveniji, državno revijo otroških in mladinskih pevskih zborov, mednarodni festival flavtistov, tradicionalne večere komorne in džezovske glasbe in številne druge prireditve, ki so k nam pripeljale vrhunske ustvarjalce z vsega sveta, in tudi domačim umetnikom odpirala vrata navzven. Kulturna dejavnost lahko bogato uspeva samo v okoljih, kjer jo imajo ljudje radi in kjer imajo zanjo posluh tudi odločevalci. Zato se Občini Zagorje in županu Matjažu Švaganu zahvaljujem za dosedanje razumevanje vloge in pomena kulture ter držim pesti, da bosta ostala največja podpornika naših prizadevanj. Delavski dom je središče kulturnega dogajanja v Zagorju, njegova vloga in pomen pa sta opazna tudi v širšem prostoru. Naj bo zato v ponos in veselje vsem, ki imamo kulturo radi, še jutri, pojutrišnjem in daleč naprej v nove in nove obletnice. 60 – letnico Delavskega doma Zagorje bomo obeležili na poseben način – z nastopom Big banda Zagorje na strehi Delavskega doma točno na dan otvoritve, 22. maja 2020 ob 20.30 zvečer. Obeležitev dogodka boste lahko v živo spremljali na naši spletni strani https://www.kulturnidom-zagorje.si in prek našega facebook profila. Hvala vsem, ki ste bili in še boste z nami«.
Čeprav so
nekatere prireditve, tekme,… v sklopu sproščanj ukrepov zaradi korona virusa že
dovoljene, to ne velja za vse. Rekreacijske vaje v športnih parkih, trim stezah
in podobno na prostem so tako še prepovedane.
Kljub prepovedi
nekateri posamezniki tudi v času najbolj strogih ukrepov navodil niso
upoštevali in so uporabljali vadbene naprave. Tako je bilo denimo v zagorskem
Europarku, na trboveljskih Kipah in drugod.
Trak, s
katerim je bilo obdano vadbišče v športnem parku na Kipah, je bil do nedavnega
odstranjen, te dni pa je ponovno nameščen. Na novo je nameščenih tudi nekaj
pisnih obvestil in prepovedi uporabe. Tudi v Europarku v Zagorju so s trakovi
obdana otroška igrala in naprave za rekreacijo.
Glede na
navedeno je zato vsekakor na mestu opomniti, da je njihova uporaba do preklica
še vedno prepovedana in pozvati občane, da navodila upoštevajo.
Sprehajalce v
trboveljski Lakonci te dni zabavajo dela, ki jih izvajajo na tamkajšnjem obratu
RTH. Neke vrste skladišče, ki je zadnja leta bolj podobno smetišču in
odlagališču odslužene navlake vseh vrst, namreč po navedbah bralcev podirajo. Zemljišče,
ki je prej bilo natrpano z vsem mogočim, je že skoraj povsem izpraznjeno, odstranili
so tudi že vso mrežno ograjo, s katero je bilo obdano.
In kaj pri
tem v smeh spravlja sprehajalce? Kot so nam ti sporočili, so izvajalci odstranili
vso ograjo, pustili pa velika železna vhodna vrata. Ta so, za nameček, celo še
zaprta tudi s težko verigo in zaklenjena z veliko ključavnico obešanko.
Nekateri nejeverno,
drugi pričakovano zmajujejo z glavami in različno komentirajo, večina pa najprej
dvakrat pogleda, če prav vidi, nato pa se nasmeji.