Kot zadnjo na letošnjih lokalnih volitvah predstavljamo še zagorsko občino. Tokrat za župana kandidirata sedanji Matjaž Švagan in protikandidatka Tanja Brajer. Slednja se do zaključka redakcije ni odzvala na naša vprašanja.

Matjaž Švagan

Zakaj odločitev za kandidaturo?
Odločitev sem sprejel po tehtnem premisleku, pogovoru s sodelavci, člani stranke Zagorje gre naprej in nenazadnje številnimi občani. Skupno smo prišli do odločitve, da sem na višku energije energije, zagona, moči, imam še veliko idej idej in predvsem znanja ter izkušenj za nadaljevanje dela. V zagorski dolini je še veliko stvari, ki jih moramo postoriti in trdno sem prepričan, da nam s skupnim delo lahko uspe narediti velike zgodbe, predvsem pa z nadaljevanjem naše socialne politike blažiti krizo, ki lahko pride zaradi vse višjih cen življenjskih stroškov in zajame vse državljane in državljanke. Veliko naložb je že v teku, številne so tik pred začetkom, zato bi bilo neodgovorno, da bi tako veliko breme naložili nekomu drugemu, saj smo mi začrtali program in številne naložbe že začeli, druge pa so v fazi usklajevanj.
Čemu v kampanji dajete največ poudarka in zakaj?
Predvsem želim poudariti, da ekipa Zagorje gre naprej ter občinski sodelavci z mano na čelu delamo dobro, pošteno in odgovorno do vseh prebivalcev zagorske doline in nenazadnje tudi do naše narave. Mislim, da nas že dobro poznajo, saj smo toplo sprejeti povsod, kamor pridemo. Sicer pa sem sam s svojimi sodelavci med ljudmi prisoten ves čas, ne le v mesecu volilne kampanje, zato dobro poznam njihove potrebe, želje in predloge.
Čemu boste največ poudarka dali na funkciji, če boste izvoljeni in zakaj?
Vsekakor bom nadaljeval svojo politiko odprtosti za vse, tudi za tiste, ki me kritizirajo in si želijo spremembe v občinskem vodstvu. V zagorski dolini nikoli nismo in nikoli ne bomo, vsaj dokler sem jaz na čelu občine, nikogar izključevali. Narejen imamo program razvoja naše občine, ki gre v smeri napredka.
Se v primeru izvolitve nameravate lotiti kakšnega posebnega, zahtevnega projekta?
Vsi projekti so zahtevni – vsak zase. Vsekakor pa bomo dali veliko poudarka urejeni, zeleni in trajnostni občini, zdravstvu, socialni varnosti in skrbi za starejše, kakovostnemu šolstvu in razvoju otrok, mladim in mladim družinam, prometni infrastrukturi in trajnostni mobilnosti, gospodarstvu, podjetništvu in novim delovnim mestom, športu, kulturi, kulturni dediščini in še bi lahko našteval. Vsekakor pa bomo skrbeli za uravnotežen razvoj vseh delov naše občine.
Kako ocenjujete stanje občine, ki jo boste v primeru izvolitve prevzeli v vodenje naslednja štiri leta?
Sam ocenjujem, da se je občina v zadnjih desetletjih močno spremenila. Iz sive, zaprašene doline v sodobno evropsko mesto, ki se lahko po svoji lepoti in urejenosti kosa z marsikatero prestolnico. Javne finance so stabilne, načrt razvojnih programov je dober. Lahko ocenim, da je zagorska dolina v odlični kondiciji.
Kaj po vaše občina najbolj potrebuje?
Potreb je seveda še zelo veliko. Če pa že moram izpostaviti najpomembnejše, so to varne in urejene ceste, tudi tiste, kjer ni veliko prometa, letno kopališče, ki ga žal že dolgo nimamo, a je v planu izgradnje, več stanovanj za mlade družine in urejeni šolski prostori.
Ali boste začeli z dokončanjem ali nadaljevanjem kakšnega projekta ali s kakšnim novim?
Vse, omenjeno v prejšnjem vprašanju, nas čaka.
Kakšno vlogo po vaše ima in kakšen bo vaš pristop glede participativnega proračuna za soodločanje občanov glede projektov? Gre za pomembni oziroma potrebni način?
V občini Zagorje ob Savi sicer nimamo participativnega proračuna, vsekakor pa je močno upoštevan glas ljudstva. Sam se sestajam s predsedniki in sveti krajevnih skupnosti, ki mi prenesejo potrebe, želje in ideje v svojih mikro okoljih, v skladu z razpoložljivimi sredstvi pa jih skušamo tudi realizirati.
Kako sicer ocenjujete politično sceno in stanje v občini? Česa po vaše manjka? Je med oblastjo in opozicijo dovolj sodelovanja?
Sodelovanje z občinskim svetom je odlično, prav tako s sveti krajevnih skupnosti. Seveda kdaj prejmemo tudi kritike, ki so mi, če so osnovane in korektne, motivacija za nadaljnje, še boljše delo.
Kako ocenjujete medsebojno povezovanje, sodelovanje… zasavskih občin?
Župani vseh štirih zasavskih občin dobro sodelujemo, se redno srečujemo na sestankih Sveta zasavske regije in drugih dogodkih, ki so povezani s skupnimi nalogami.
Kakšen je po vašem mnenju položaj, stanje… zasavske regije v Sloveniji? Je dovolj posluha s strani države? Je zapostavljena?
Zapostavljeni smo toliko, kolikor si dovolimo. Potrebni so dobri projekti, s katerimi lahko konkuriramo na državnih in evropskih razpisih ter jasen in odločen glas. Da nas slišijo in da smo slišani.
Ena od t.i. najbolj perečih in dolgoletnih rak ran Zasavja so ceste, ki so pomembne za več različnih stvari. Ali po letih brez efekta glede predora in navezave na avtocesto, ki je velika in draga naložba, nameravate nadaljevati s prizadevanji za to? Ali iščete oziroma vidite kakšno drugo obliko za spremembo in izboljšanje?
Kot predstavnik Zasavja v Državnem svetu RS si že ves čas prizadevam za izgradnjo predora Trbovlje – Prebold, ki bi omogočil predvsem Trboveljčanom in Hrastničanom hitrejši dostop do avtocestnega križa. S tem bom nadaljeval tudi v prihodnje.

Foto: arhiv ČZ in osebni arhiv

Oblikovalka nakita in daril iz premoga Marjeta Hribar se je te dni vrnila iz Francije. Zagorska umetnica, ki si je ime ustvarila tudi v tujini in katere nakit ima tudi nekaj svetovno znanih obrazov, je razstavljala v slovitem pariškem Louvru. To so bile njene dolgoletne sanje, a so jih Francozi delno pokvarili. Razstava je sicer dosegla lep uspeh, se je pa vse skupaj dogajalo sredi odmevnih protestov francoskih študentov, ki so se jim kasneje pridružili tudi drugi nezadovoljni državljani.

Dogajanje je za naš portal opisala kar sama.
»Da razstavljam na tako imenitnem dogodku, kjer lahko razstavljajo le redki, smo bili dogovorjeni že od lanskega oktobra. Da bi lahko bila del tega, sem sanjala že par let. In ne le to – skulptura je bila tam prvič ekskluzivno razstavljena. Kar pomeni, da je na ta dogodek že od junija čakala na Dunaju. Kot da so se mi sanje uresničile in da sem dosegla cilj, o katerem kot otrok nisem niti upala sanjati in brala o slavnih umetnikih ki razstavljajo v Louvru v knjigah, ki so mi slikale slike Elizejskih poljan in stavb, kot da so iz pravljice. No, moja pravljica pa bi se skoraj spremenila v nočno moro. Teden dni pred odhodom se je zgodil protest. Doma vedo, da ko si nekaj zamislim, nikakor ne odstopam od tega, zato so me spraševali, če res mislim iti tja, kjer je v bistvu sodeč po fotografijah vse uničeno, požgano in razbito. Meni pa se je v dneh pred odhodom rušil svet. Vsak dan so prihajale slabše novice – najava novih protestov, pa objave o tem, kaj vse se zapira, jokajoči trgovci na televiziji in komentarji o dogajanju res niso pripomogli k temu, da se odločim da grem. Na koncu sem se odločila po svoje – kar bo pa bo. Moja galerija je objavila, da bodo trmasto vztrajali, četudi bo Louvre zaprl vrata, bomo mi tam. In bilo me je strah, zelo me je bilo strah, kajti vse mogoče sem že videla v življenju, vendar pa se sredi horde niti ne moreš veliko pogovarjati o tem, da ti ne spadaš zraven, kajne? Vendar pa cena tega, da vidim svojo skulpturo razstavljeno tam, kjer je meni sveto, odtehta vse ostalo. In sem šla. Moj plan A je bil, da bo šlo vse po maslu, razstava bo polna obiskovalcev, protestniki bodo protestirali mirno in čisto na drugem koncu Pariza in vse bo v redu. Plan B je zajemal to, da v kolikor protestniki obkolijo sam Louvre in Carrousel de Louvre, bomo zaprti v notranjosti vse do takrat, ko bo vsega konec. To zame pomeni, da mi noben likovni kritik in stranka ne more uit, kajti zaprti so skupaj z mano v razstavnem prostoru. Plan C pa ni bil formiran, kajti prijatelji, živeči v Parizu, mi niso odgovarjali na sporočila. Pa vendar – grem, sreča je na strani pogumnih, kajne? Še sama sebi nisem verjela. Že sama pot na letalo je bila takšna, kot da me angelčki prepričujejo naj ostanem doma.

Po Zagrebu, leteli smo namreč s tamkajšnjega letališča, zapore cest, pa neki čudni navigacijski zemljevidi, ki so me peljali vse okoli zaradi del na cestah in močno podaljšali pot tako časovno, kot po kilometrih. In potem, za nameček, je garmin začel na vsem lepem govoriti še v malezijskem ali nekem podobnem čudnem jeziku. Ali se mu je zmešalo, ali tudi že ta protestira ali pa me preprosto prepričuje, naj ne grem. Ampak ni zaleglo, Marjeta je šla naprej! In ko sem le prilezla do letala, novo poleno pod noge – nevihta Austen s sunki 161 km na uro nam ni dovolila vzleta. Kar 5 ur smo čakali in po pravici povedano, če ne bi bila ves ta čas že na sedežu, bi se gladko obrnila in odpeketala domov. Ampak, seveda, nisem! In potem prihod v francosko prestolnico. Deževni večerni Pariz na petek pred demonstracijami je izgledal zastrašujoče – ljudje mrki, previdni in razdražljivi. Vsaj tistih nekaj, kar jih je bilo videti, so delovali kot da so tempirana bomba, le čakali so na to, kaj bo. Sama bi morala imeti slavnostno otvoritev samega dogodka v Louvru, vendar je logistika odpovedala. Prispela sem ob 21h zvečer namesto ob 18h, prireditev pa je imela začetek ob 20h, trajajoč do 23. ure. Proge tramvaja so bile preventivno zaprte, policijska ura se je začela ob 22h in nisem vedela, v katero smer se moram obrniti, da pridem do Louvra. Ne, tvegala ne bom, sem si rekla in se previdno sprehodila okoli hotela mimo vseh že zvečer postavljenih barikad na kratek sprehod. Deževni večer in prazne ulice hitro nosijo zvok in kmalu se je slišalo tuljenje siren in veliki oklepniki so drveli mimo mene. Jutro je prineslo malce sonca in kar nasmehnila sem se, ko sem se peš odpravila do Carrousel du Louvre. Francozi so res face, sem pomislila, zjutraj na tešče ne bo nihče demonstriral. Vsi dogodki so bili napovedani šele za 14. uro. Torej bo šlo zaenkrat po planu A, sem si mislila – vse dokler nisem opazila trgovcev. Zaskrbljenih, polnih strahu pred neznanim, ki so eni že prekrili vsa pročelja z deskami, drugi so se trudili rešiti jutro s tem, da so zabili le izložbe, vrata pa pustili odprta, da so še vedno trgovali, tretji, ki niso imeli možnosti zabiti steklenih sten, pa so le počasi, kot v transu, praznili svoje police. Vmes so se že po centru sprehajale skupine, oblečene v črno, s kapucami in maskami čez obraz. Mesto je bilo praktično zapuščeno. Razstavišče Carrousel de Louvre je prehodni del z vstopom v Louvre. Ta je že sam po sebi trdnjava, kot je ne vidiš vsak dan in pred njim je bilo ogromno policistov, vojske – vsi opremljeni s puškami težke kategorije. Sam muzej se je zaprl, ArtBasel, dogodek ob Elizejskih poljanah se je zaprl, Opera se je zaprla, svet se je skril – le mi smo se delali kot da ni nič. Kmalu smo spoznali, da so bili protesti preusmerjeni na obrobje, od koder so prihajali v center ljudje, pretepeni, zaplinjeni in se hladili z vodo iz fontan in iskali trgovino, kjer bodo kupili vodo. Louvre je bil zaprt, kar pomeni, da so se turisti in ostali junaki, ki so ostali v mestu, zvalili sem na varno, kajti bili smo zaščiteni z vseh strani. Vojska pred vhodom, policisti na vsakem koraku in varnostniki, pripravljeni na vse, so nam dali občutek varnosti. Le pomislite, da bi razbijalci dojeli, da je vstop v Louvre odprt, to bi pomenilo, da se lahko uniči ogromen del kulture Evrope v zadnjem tisočletju. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še vedno v svoji naivnosti želela izkoristiti dneva in se kljub temu sprehoditi do Eiffla. Napačen plan, so mi sporočili policisti, železne zapornice so preprečevale prehode, elizejske poljane so imele natančno določeno pot izdelano iz teh sivih zapornic, kjer so ljudje lahko hodili v vrsti. Fifa, Shanel, Belanciaga, Gucci in ostali so izpraznili prostore.

Med ljudmi pa si vsake toliko časa srečal kakšnega bojevnika – eni krvavi, drugi objokani, eni le razjarjeni, vendar izgredov na tem mestu ni bilo mogoče izvesti. Vojska in policija je opravila svojo nalogo in ohranila mir. Ker so bile vse poti zaprte, sem hodila le tam, kjer je šlo, da se vrnem do hotela in glej… cerkev. Ne ena, vsaka cerkev je imela odprta vrata in notri so se odvijale maše. Mladi, stari, domačini, turisti, Azijci, Afričani in Evropejci so poslušali mašo v francoskem jeziku in molili. Pred vrati pa na vsaki strani marice in oboroženi policisti. Ne glede na vse razlike so bili ljudje povezani v miru. Naslednji dan je bil poapokaliptični, po tleh so ležali plakati in sporočila demonstrantov, pa vendar se je zdelo, da je bil dogodek daleč stran in kot v drugem času. Kavarne so odprle svoja vrata in vsi so odstranjevali deske z objektov, da življenje spet zadiha v vsakdanu. V Parizu so trgovine odprte tudi ob nedeljah. Fotografirati si nisem upala, naredila sem le nekaj posnetkov, kaj več pa zaradi nevarnosti ne. Nikoli ne veš, kaj se lahko v takšnih situacijah pripeti. Moj kip pa se te dni ravno poslavlja od Pariza. Kakorkoli, preživeli smo in nazaj doma sem spet. Da pa sem bila del te razstave, ki je kljubovala vsem pritiskom in ostala odprta tudi takrat, ko so vsi ostali zaklenili svoja vrata in se umaknili na varno, to mi je v čast. V mojem življenju ima posebno mesto.«

Foto: osebni arhiv