V Domu starejših Franc Salamon v Trbovljah so pred kratkim obujali spomine na posebno poroko. Stane Cenc je skupaj z vodstvom in zaposlenimi za ženo Dragico pripravil manjšo slovesnost. Praznovala sta namreč diamantno poroko oziroma 60 skupnih zakonskih let. Čeprav gre za obletnico, ki je ne dočaka ravno veliko parov, sta si zaželela preprostega obeleženja. Od direktorice in ekipe zaposlenih sta prejela čestitke in šopek, zapeli so jima člani domskega pevskega zbora, ki so tudi stanovalci, slavljenec pa se je zavrtel z direktorico. Zaplesala, kot sta se pošalila, sta tudi z ženo, ki je na vozičku in jo je zavrtel kar na njem. »Nisva želela kakšnega pretiravanja, prav tako ni bilo ne predolgo, ne prekratko. Skupaj smo se poveselili, zapeli, zaplesali in nazdravili,« pravi Stane. Ženini sostanovalci in zaposleni so jima zaželeli zdravja in sreče tudi še naprej. »Zdravja si pravzaprav najbolj želiva, to je v najinih letih najpomembneje. Pa da bi se še naprej seveda imela rada,« pravi slavljenka.
Ljubezen, pogovarjanje in prilagajanje
Ob takšnem zakonskem jubileju je precej vprašanj o tem, ali imata kakšen skrivni recept. »Ali sploh obstaja? No, najprej moraš seveda dočakati najina leta, da lahko obeležiš tudi takšen zakonski jubilej,« sta se pošalila. »Midva sva se vedno pogovarjala, tudi prilagajati se je treba. Narediš po najboljših močeh, kot veš in znaš. Učiš se sproti, tudi na napakah, kot sicer na sploh v življenju. Pridejo dobri in slabi dnevi, vsak se kdaj tudi skrega, kar je normalno. Pa seveda sva se imela in se še imava rada,« povesta. Stane je po svoji ideji dal oblikovati tudi posebno voščilnico s poročno in sedanjo fotografijo, zapisal pa je tudi »Sva se spoštovala in rada imela, zato sva 60 lepih skupnih let doživela«.
Stane je do deset let pred upokojitvijo delal v nekdanji trboveljski Strojni tovarni, najdlje kot vodja približno 500 delavcev osrednje STT. Upokojitev je dočakal kot privatnik v podjetju, ki sta ga imela skupaj s sinom. Dragi pa je od prvega do zadnjega dne službe bila zaposlena na takratni trboveljski Ljubljanski banki. Na stare čase imata lepe spomine. »Vsi smo bili enkrat mladi, pa tudi časi in ljudje so bili povsem drugačni. Veliko je bilo druženja, ljudje smo bili zadovoljni z življenjem, plačami,« se spominjata. Takrat je bilo tudi neprimerno več porok kot danes. »Pari so hodili 2 ali 3 leta, potem pa so se običajno poročili. Tudi materinska starost je bila veliko nižja, kot je danes. Večina žensk je postalo mama tam nekje pri 25, kar je bilo več, se je zdelo že pozno. Starejši so vedno rekli, da tiktaka biološka ura,« pravi Dragi.
Kljub službi običajno družinsko življenje
Stane je zaradi narave službe in drugih funkcij pogosto izostal od doma več od 8 ur. Zato je glavna doma bila žena. Poleg službe je gospodinjila, večinoma je vzgajala sina. »Videli smo se nekaj pozneje, to je pač bil del življenja. Nadoknadili smo z dopusti, izleti, veliko smo tudi potovali tako po tedanji Jugoslaviji, kot tujini,« pravi Stane o tem, da družina zaradi službe ni trpela. Ne doma, ne v službi ni bil strog, pa so kljub temu stvari tekle, kot je treba. A danes in v tej situaciji si ne predstavlja, da bi bil še enkrat mlad, kako bi gradil kariero in imel normalno družino. Z ženo poldrugo leto zaradi njene bolezni in stanja stanujeta ločeno. Sam biva še doma. »Dokler bom lahko skrbel zase, potem pa se bom tudi sam preselil v Dom. Ženo vsak dan obiskujem, zadovoljen sem z oskrbo in odnosom v Domu,« pravi Stane. Kako pa se znajde doma sedaj sam? »Skuham, pospravim. Znam za štedilnikom, tako da mi ravno sile ni. Edino z ribami pa nimam sreče. Pa se ne jezim. Enkrat na teden grem v restavracijo. Pa še pomivati mi ni treba,« pravi. Poleg na obisk k ženi je vsakodnevno pravilo druženje s prijatelji, nekdanjimi sodelavci in drugimi v trboveljskem Rudarju. »Debatiramo, igramo karte, se družimo in, seveda, »šimfamo«. Sicer pa še vedno precej berem, rad rešujem križanke, gledam televizijo, spremljam časopise. Tako da mi dan mine mimogrede. Nikoli mi ni dolgčas,« še pove.
Foto: ČZ in osebni arhiv
