Slovenska matica je v sodelovanju z Občino Trbovlje ob občinskem prazniku občine Trbovlje izdala Trboveljsko knjigo, ki je prva izmed dveh, ki bosta predstavili rudarske kraje. Na Občini jih zelo veseli, da so pri Slovenski matici prepoznali zgodovinske in družbene vidike Trbovelj, ki so med drugim vplivali na razvoj celotnega Zasavja in širše regije. Rudarski kraji imajo namreč poseben milje, imajo svoje specifičnosti bivanja in drugačnega načina življenja, ki se povsem razlikujejo od srednjeveških mest. Dinamika življenja in njihova specifična zgodba sta namreč mnogim nepoznani.
Pa vendar Trboveljska knjiga ni zgolj kronološki zapis dogodkov, temveč je literarni preplet zapiskov iz zgodovine in vsakdanjega življenja nekdaj rudarskega kraja, ki ga je oblikovalo in izoblikovalo ravno kopanje premoga. Kot je zapisano v uvodniku knjige, ki ga je zapisala Ignacija J. Fridl, knjiga ponuja »presunljivo otožno in hkrati uporniško zgodbo o kraju, prerešetanem s temino rudarskih rovov in prežetem z lučjo upanja, prepojenem s črnino trpkega vsakdana in rdečo revolucionarno mislijo. Je literarno preiskovanje in spraševanje sedanje generacije umetnikov o duhovni identiteti mesta nekoč, danes in jutri, je pripoved o njegovi izjemni, a pogosto pozabljeni vlogi na kulturnem zemljevidu Slovenije«.

Vsebino Trboveljske knjige je izbral in uredil pesnik ter prejemnik nagrade Prešernovega sklada Uroš Zupan, ki je v lanskem letu prejel tudi svojo točko v Parku kulture pred trboveljsko pošto. Omenjena knjiga je le eden izmed dokazov, da Uroš Zupan pomembno prispeva k prepoznavnosti Trbovelj in dobro ime mesta širi po Sloveniji. V knjigi so zbrana literarna in likovna dela, ki resnično prikažejo podobo rdečih revirjev, hkrati pa predstavijo kako pomemben kulturni hram so Trbovlje in koliko priznanih umetnikov prihaja ravno od tu.
Uradna predstavitev Trboveljske knjige z avtorjem bo potekala v mesecu septembru.

Foto: Občina Trbovlje

Zagorski Delavski dom te dni beleži lep rojstni dan. Mineva namreč šestdeset let od njegove zgraditve. Kljub drugačnim razmeram, ki so posledica epidemije korona virusa, so okroglo obletnico proslavili kot se spodobi. Ob okroglem jubileju je direktorica Karmen Cestnik zapisala:

»22. maja 1960 je bila svečana nedelja. Po skoraj desetih letih snovanja in dela je bil zgrajen mogočen dom kulture, Delavski dom Zagorje. V gaju so peli in igrali združeni pevski zbori in godbe iz Zasavja, okrog te imenitne zgradbe, dišeče še po novem, se je zbralo več tisoč ljudi. Takratni predsednik Ljudske skupščine Slovenije Miha Marinko, ki je v Zagorju preživel otroštvo, je v svečanem nagovoru povedal, da merilo življenjskega standarda ne sme več biti »samo višina plače, ki naj zagotovi hrano, obleko, stanovanje in kak liter vina več, marveč da so ob kolesu in motorju potrebne dobre ceste, da modernizacija gospodinjstev terja tudi več elektrike, da je kopica problemov, kakor pravimo družbenega standarda, ki so bistvenega pomena za to, kakšna bo udobnost našega bivanja v strnjenih naseljih«. Zagorjanom se je gradnja kulturnega doma zdela tako zelo bistvena, da niso obupali pred številnimi ovirami, ki so gradnjo raztegnili na slabo desetletje. Na zamisel so prišli člani kulturno prosvetnega društva Vesna, arhitekt Emil Navinšek je izdelal idejni osnutek in konec leta 1952 je kakšnih petsto prostovoljcev začelo prekopavati nekdanje njive v središču mesta v gradbeno parcelo. Dve leti kasneje so jih zamenjali gradbinci, dodaten pospešek pa je pomenila odločitev rudniškega delavskega sveta, da dom zgradi iz lastnih sredstev. Vseeno je bila stavba dokončana šele leta 1958, še nadaljnji dve leti sta bili potrebni za urejanje zunanjosti in nameščanje opreme. V pričakovanju otvoritve je tajnik gradbenega odbora France Kojnik zapisal, da so delovni ljudje proletarskega Zagorja vsa leta gradnje »bedeli nad rastjo doma in ga sedaj sprejemajo v svojo sredo kot starega znanca, kot dobrega in nepogrešljivega druga, kot ljubljenega otroka. Šele sedaj vidijo, kaj bi jim pravzaprav manjkalo, če bi ga ne imeli.« Zagorjani smo se graditeljem Delavskega doma in dolgoletnemu direktorju zagorskega rudnika Stanetu Zabovniku, ki je bil med pobudniki gradnje in predsednik gradbenega odbora, javno zahvalili s spominsko ploščo; odkrita je bila ob kulturnem prazniku leta 1997, ko je minevalo 45 let od začetka gradnje.
Odprtju je sledil preizkus stavbe, opreme in ljudi. Izšlo se je odlično: stene in tehnika so zdržali, kulturniki so se izkazali, občinstvo se je v velikem številu udeleževalo prireditev. Predstavile so se številne domače ljubiteljske skupine, od gledališčnikov do džezovskih skupin, v goste so prišli poklicni igralci, lutkarji in plesalci, na filmskem platnu si je bilo mogoče prvič ogledati film Moj dobri stari pianino. Opera Slovenskega narodnega gledališča z Ladkom Korošcem kot zdravnikom Bartolom je zapustila svojo hišo, da bi na novem zagorskem odru uprizorila Seviljskega brivca.
Otvoritveni teden je bil uspešnica, Delavski dom Zagorje je lahko samozavestno stopil na pot uspešnega gostitelja in oblikovalca kulturnih prireditev, pot, po kateri hodi še danes. V šestdesetih letih se je zgodilo nekaj organizacijskih sprememb, večje in manjše preureditve in prenove, priključitve in odcepitve. Danes k Delavskemu domu sodi še Galerija Medija, kjer se vsako leto predstavljajo likovni umetniki in se vrstijo drugi dogodki. Prav tako v protokolarni Weinbergerjevi hiši je spominska soba Ladka Korošca, Delavski dom upravlja tudi Rudarski muzej v bližnjem Kisovcu.
Predvsem pa se je v šestdesetih letih zgodilo – in to je tisto, kar je najpomembnejše – tisoče predstav in prireditev, ki so vsem, ki imamo kulturo radi, približevali lepe umetnosti. Brez Delavskega doma si je nemogoče predstavljati najstarejšo slikarsko kolonijo v Sloveniji, državno revijo otroških in mladinskih pevskih zborov, mednarodni festival flavtistov, tradicionalne večere komorne in džezovske glasbe in številne druge prireditve, ki so k nam pripeljale vrhunske ustvarjalce z vsega sveta, in tudi domačim umetnikom odpirala vrata navzven. Kulturna dejavnost lahko bogato uspeva samo v okoljih, kjer jo imajo ljudje radi in kjer imajo zanjo posluh tudi odločevalci. Zato se Občini Zagorje in županu Matjažu Švaganu zahvaljujem za dosedanje razumevanje vloge in pomena kulture ter držim pesti, da bosta ostala največja podpornika naših prizadevanj. Delavski dom je središče kulturnega dogajanja v Zagorju, njegova vloga in pomen pa sta opazna tudi v širšem prostoru. Naj bo zato v ponos in veselje vsem, ki imamo kulturo radi, še jutri, pojutrišnjem in daleč naprej v nove in nove obletnice.
60 – letnico Delavskega doma Zagorje bomo obeležili na poseben način – z nastopom Big banda Zagorje na strehi Delavskega doma točno na dan otvoritve, 22. maja 2020 ob 20.30 zvečer. Obeležitev dogodka boste lahko v živo spremljali na naši spletni strani https://www.kulturnidom-zagorje.si in prek našega facebook profila. Hvala vsem, ki ste bili in še boste z nami«.

Foto: ČZ

Zaradi epidemije korona so posledično v vrsti podjetij in ustanov svoja vrata zaprle tudi slovenske knjižnice. Koliko časa bo še takšna situacija in kako bo to potekalo, se ne ve, se pa stvari počasi spreminjajo. V Zagorju je tako svoja vrata odprla tudi Knjižnica Mileta Klopčiča in spet izposojajo gradivo. Vnovično poslovanje pa je zaradi epidemije drugačno. Zaradi varnosti in preventive se gradivo lahko naroča le preko telefona ali po elektronski pošti in prevzame pred knjižnico. Gre za izposojo v posebnih razmerah. Člani knjižnice lahko izposojo uredijo vsak delovnik med 8. in 12. uro. Prevzem poteka pred vhodom oziroma na desnem oknu ob njem. Dogovoriti se je predhodno potrebno za uro prevzema, pri čemer bodo te zaradi izogiba nepotrebnim stikom in srečevanj uporabnikov točni in se jih je treba tudi držati. Knjige za izposojo bodo čakale pripravljene za vsakega prevzemnika posebej. Knjižničarji opozarjajo tudi na obnašanje in rokovanje s knjižničnim gradivom. Ohranjati je treba varnostno razdaljo, uporabljati rokavice, maske in razkuževalna sredstva. Bržkone pa se bo pri tem tudi malce zapletlo. Vračanje izposojenih knjig do nadaljnjega namreč ne bo mogoče. Kako in kdaj bo to mogoče, bodo še sporočili.

Foto: ČZ

Včeraj je v Kulturnem centru Delavskega doma Zagorje potekala slavnostna akademija ob slovenskem kulturnem prazniku s podelitvijo plaket in priznanj dr. Slavka Gruma. Predanim ustvarjalcem z izstopajočimi kulturnimi dosežki se tovrstna priznanja v občini podeljujejo že od leta 1974. Seznam nagrajencev je v dolgih desetletjih že presegel število dvesto, včeraj pa so se na seznam vpisala še tri sveža imena: Rudi Medved, Andreja Ravnikar in Blaž Rojko.

Rudiju Medvedu je bila podeljena plaketa dr. Slavka Gruma za njegov organizacijski in avtorski prispevek na področju kulturnega dogajanja v občini Zagorje in tudi širše. Rudi Medved je po študiju novinarstva dolga leta delal kot novinar in urednik na radiu in televiziji, kjer se je srečeval tudi s kulturnimi temami. Res polno pa je zaplul vanje, ko je leta 2004 prevzel vodenje kulturnega centra Delavski dom v Zagorju, kjer je vztrajal osem let. V tistih letih so v domu tekla številna obnovitvena dela, prenovljena je bila tudi Weinbergerjeva hiša z galerijo, protokolarno sobo in spominsko sobo Ladka Korošca. Na njegovo pobudo je prišla v Zagorje plesna šola Urška, zagnan je bil glasbeni cikel Jazzagorje in pesniško gledališče Stihovizija. Pesnil je že kot mladenič, leta 2009 pa je izdal pesniško zbirko Okruški večera/Ostanki spomina. Pesmi piše tudi za različne glasbenike, denimo Orleke in Ota Pestnerja. Je avtor publicističnih del 60 let živeti z glasbo ob jubileju glasbene šole, Pel bom, dokler bom živ v spomin na Ladka Korošca in predstavitve občine Imamo več, kot imajo veliki.

Andreji Ravnikar je bila zaradi njenega angažmaja in dosežkov na področju glasbenega dogajanja v občini Zagorje in širše podeljena plaketa dr. Slavka Gruma.

Andreja Ravnikar je svojo glasbeno pot začela v domači, zagorski glasbeni šoli, kjer je pela v mladinskem pevskem zboru in se učila igrati flavto. Formalno izobraževanje je pred 15 leti z odliko končala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Članica pihalnega orkestra Svea je od leta 1996. Igra prvo flavto, po potrebi pa vodi tudi vaje orkestra. Večkrat je nastopala kot solistka na flavti, dejavna pa je tudi v društvenem upravnem odboru in pri različnih projektih. Tako je oblikovala sedanji logotip orkestra in pomagala pri snovanju prenove društvenih prostorov. Od leta 2000 poučuje flavto na hrastniški glasbeni šoli. Njeni učenci so bili že večkrat nagrajeni na različnih tekmovanjih, zaradi njenega predanega pedagoškega dela nekateri nadaljujejo šolanje na srednji šoli in glasbeni akademiji. Z Orkestrom slovenske policije je nastopala na koncertih doma in v tujini, sodelovala je tudi z Big bandom Zagorje in glasbeno skupino Lagard.

Tudi delo tretjega nagrajenca je povezano z glasbo. Blaž Rojko je najprej deloval kot vzgojitelj predšolskih otrok. Tudi ko je leta 1993 dobil status samostojnega ustvarjalca na področju kulture, je največ svoje ustvarjalnosti posvečal glasbeno-pedagoškemu delu z otroki in mladostniki. Vodil je številne delavnice in sodeloval pri pripravi didaktičnih gradiv za glasbeno vzgojo.

Za zborovske skladbe je prejel več nagrad na skladateljskih natečajih. Skladbe piše tudi za komorne skupine, ustvarja scensko glasbo za lutkovne predstave in gledališče.

V devetdesetih letih je postal aktivni član pihalnega orkestra SVEA in kasneje Viva. V Trbovljah je vodil moški pevski zbor Zarja in bil pobudnik prvega  zasavskega študentskega pevskega zbora Akademik. Dejaven je bil v srednješolskih pevskih zborih v Trbovljah in Litiji. Od 2011 je član Big banda Zagorje, od 2016 pa vodi žensko vokalno skupino Iris Izlake. Z mnogimi od naštetih skupin je na različnih tekmovanjih dosegel opazne uspehe.

Plakete in priznanja dr. Slavka Gruma je nagrajencem na odru podelil župan Matjaž Švagan. Obiskovalce slavnostne akademije je nagovoril prejemnik nagrade Prešernovega sklada gospod Dušan Kastelic. Za glasbeni program pa so poskrbeli Pihalni orkester SVEA Zagorje, gledališka skupina OŠ Ivana Kavčiča, Ženska vokalna skupna Iris, Flora & Paris ter Rock Ivančki OŠ Ivana Skvarče.

Foto: Občina Zagorje

V znamenju praznovanja slovenskega kulturnega praznika, ki ga slavimo na dan, ko je svet zapustil naš pesniški velikan France Prešeren, davnega leta 1849 v Kranju, imamo tako enkratno priložnost, da se prelevimo v pesniški svet našega največjega poeta – Franceta Prešerna spet znova in znova, a spet malo drugače. Kot vsak prerok in mislec jutrišnjega dne, je tudi naš pesnik doživel grenko usodo družbenega nerazumevanja:  »Slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrjè brez d’ narja.« In kako mu danes vračamo, kar nam je neprecenljivega podaril? Spreminjamo svoj odnos do kulture, države, domovine, drug do drugega? Znamo z distanco in odgovornostjo gledati v preteklost, da bi razumeli prihodnost?

Prešernove Poezije predstavljajo vrh slovenske pesniške dediščine. Zato je razumljivo, da se je z njegovim pesniškim opusom ukvarjala množica literarnih zgodovinarjev in teoretikov, na knjižnih policah se tarejo prave mojstrovine o našem pesniškem velikanu, njegovem opusu in jeziku. A ne glede na vse, lahko prav vsak izmed nas dan za dnem z njim odkrije nekaj novega, enkratnega in izjemnega. O smislu svojega bivanja, o srečnem življenju, o lastnih krepostih, o odnosu do soljudi in družbe …

A na tem mestu in ob tej priložnosti bi želeli opozoriti še na nekaj drugega. Samobitnost, narodni ponos in samozavest so brez dvoma Prešernova vztrajna zapuščina, ki jo bomo zapravili iz dneva v dan, potrošili v nič, če ne bomo sami pri sebi spremenili odnosa do lastne kulture in jezika.

Svet ne bi bil nikoli tak, kot je, če ne bi opeval pesmi o življenju, o iskanju smisla, o sreči, o hrepenenju in o ljubezni, tej večni in neizčrpni temi. Tokrat smo se namenoma naslonili na pozitivne vrednote, ki nas delajo srečne, zadovoljne in samozavestne. Kot posameznike, a tudi kot družbo. Narod brez kulture in svojega jezika, ne bi mogel nastati, niti obstati. Prav zato si želimo, da sta kultura in njen praznik nekaj veselega, radostnega, židanega in prešernega. Ni naključje, da ponuja tako čudovite sopomenke za veselje naš slovenski jezik! Želimo si, da bi ta pogled delili tudi tisti, ki slavijo kulturo kot njeni patroni in nosilci, žal pa na številnih državnih proslavah namesto veselja slavimo celo resnost, dolgčas, zamorjenost … Mogoče se skriva najboljši recept v resničnih zgodbah naših literarnih velikanov, ki so živeli na dnu, v uboštvu, preganjani in bolni, pa vendar so videli lepoto sveta in svetlost prihodnosti bolje in prej kot drugi.

Uživajte v čistem pristnem veselju ob lepi besedi, glasbi, umetnini, filmu in še bi lahko naštevali. Doma, na prireditvah, kjer koli … Sproščeno se ozrite okrog sebe, pa boste videli, da imamo res prav. Veselo praznovanje!

Foto: Občina Zagorje

V Delavskem domu Trbovlje je včeraj potekala že četrta Akademija znanja. Gre za dogodek, namenjen zaposlenim v javnih zavodih Občine Trbovlje, ki omogoča pridobivanje novih znanj in širjenje obzorij. V dosedanjih Akademijah so gostili šefinjo protokola Ksenijo Benedetti, Anjo Križnik Tomažin, strokovnjakinjo javnega in poslovnega nastopanja, trenerko komunikacijskih veščin ter SDI mojstrico, Janija Prgića, mediatorja, coach-a nevroligvističnega programa, dr. Tomaža Petka, profesorja slovenskega jezika in Sanelo Banovič, zdravnico, ki svoje delo združuje s področjem psihologije in psihoterapije.

Letos sta bero priznanih predavateljev dopolnila eden najvidnejših predstavnikov slovenskega oglaševanja, ki je s predavanjem »Kako biti v redu?« predstavil vplive sodobnih tehnologij in dr. Andrej Pompe, avtor, podjetnik, komunikolog in umetnik, ki je s predavanjem »Ali dobra zgodba res odpira vsaka vrata, vsako srce …?!« povedal, kaj privlači, kaj daje težo in kaj prepriča.

»Veseli smo, da je letošnjo Akademijo znanja obiskalo že več kot 300 zaposlenih iz javnih zavodov, še bolj pa nas veseli dejstvo, da se število udeležencev iz leta v leto veča, kar še dodatno potrjuje, da ljudje cenijo in si želijo novih znanj, ki jih bodo lahko uporabili tako v zasebnem kot službenem okolju,« pravijo na Občini.

Foto: ČZ in Občina Trbovlje