Oblikovalka nakita in daril iz premoga Marjeta Hribar se je te dni vrnila iz Francije. Zagorska umetnica, ki si je ime ustvarila tudi v tujini in katere nakit ima tudi nekaj svetovno znanih obrazov, je razstavljala v slovitem pariškem Louvru. To so bile njene dolgoletne sanje, a so jih Francozi delno pokvarili. Razstava je sicer dosegla lep uspeh, se je pa vse skupaj dogajalo sredi odmevnih protestov francoskih študentov, ki so se jim kasneje pridružili tudi drugi nezadovoljni državljani.

Dogajanje je za naš portal opisala kar sama.
»Da razstavljam na tako imenitnem dogodku, kjer lahko razstavljajo le redki, smo bili dogovorjeni že od lanskega oktobra. Da bi lahko bila del tega, sem sanjala že par let. In ne le to – skulptura je bila tam prvič ekskluzivno razstavljena. Kar pomeni, da je na ta dogodek že od junija čakala na Dunaju. Kot da so se mi sanje uresničile in da sem dosegla cilj, o katerem kot otrok nisem niti upala sanjati in brala o slavnih umetnikih ki razstavljajo v Louvru v knjigah, ki so mi slikale slike Elizejskih poljan in stavb, kot da so iz pravljice. No, moja pravljica pa bi se skoraj spremenila v nočno moro. Teden dni pred odhodom se je zgodil protest. Doma vedo, da ko si nekaj zamislim, nikakor ne odstopam od tega, zato so me spraševali, če res mislim iti tja, kjer je v bistvu sodeč po fotografijah vse uničeno, požgano in razbito. Meni pa se je v dneh pred odhodom rušil svet. Vsak dan so prihajale slabše novice – najava novih protestov, pa objave o tem, kaj vse se zapira, jokajoči trgovci na televiziji in komentarji o dogajanju res niso pripomogli k temu, da se odločim da grem. Na koncu sem se odločila po svoje – kar bo pa bo. Moja galerija je objavila, da bodo trmasto vztrajali, četudi bo Louvre zaprl vrata, bomo mi tam. In bilo me je strah, zelo me je bilo strah, kajti vse mogoče sem že videla v življenju, vendar pa se sredi horde niti ne moreš veliko pogovarjati o tem, da ti ne spadaš zraven, kajne? Vendar pa cena tega, da vidim svojo skulpturo razstavljeno tam, kjer je meni sveto, odtehta vse ostalo. In sem šla. Moj plan A je bil, da bo šlo vse po maslu, razstava bo polna obiskovalcev, protestniki bodo protestirali mirno in čisto na drugem koncu Pariza in vse bo v redu. Plan B je zajemal to, da v kolikor protestniki obkolijo sam Louvre in Carrousel de Louvre, bomo zaprti v notranjosti vse do takrat, ko bo vsega konec. To zame pomeni, da mi noben likovni kritik in stranka ne more uit, kajti zaprti so skupaj z mano v razstavnem prostoru. Plan C pa ni bil formiran, kajti prijatelji, živeči v Parizu, mi niso odgovarjali na sporočila. Pa vendar – grem, sreča je na strani pogumnih, kajne? Še sama sebi nisem verjela. Že sama pot na letalo je bila takšna, kot da me angelčki prepričujejo naj ostanem doma.

Po Zagrebu, leteli smo namreč s tamkajšnjega letališča, zapore cest, pa neki čudni navigacijski zemljevidi, ki so me peljali vse okoli zaradi del na cestah in močno podaljšali pot tako časovno, kot po kilometrih. In potem, za nameček, je garmin začel na vsem lepem govoriti še v malezijskem ali nekem podobnem čudnem jeziku. Ali se mu je zmešalo, ali tudi že ta protestira ali pa me preprosto prepričuje, naj ne grem. Ampak ni zaleglo, Marjeta je šla naprej! In ko sem le prilezla do letala, novo poleno pod noge – nevihta Austen s sunki 161 km na uro nam ni dovolila vzleta. Kar 5 ur smo čakali in po pravici povedano, če ne bi bila ves ta čas že na sedežu, bi se gladko obrnila in odpeketala domov. Ampak, seveda, nisem! In potem prihod v francosko prestolnico. Deževni večerni Pariz na petek pred demonstracijami je izgledal zastrašujoče – ljudje mrki, previdni in razdražljivi. Vsaj tistih nekaj, kar jih je bilo videti, so delovali kot da so tempirana bomba, le čakali so na to, kaj bo. Sama bi morala imeti slavnostno otvoritev samega dogodka v Louvru, vendar je logistika odpovedala. Prispela sem ob 21h zvečer namesto ob 18h, prireditev pa je imela začetek ob 20h, trajajoč do 23. ure. Proge tramvaja so bile preventivno zaprte, policijska ura se je začela ob 22h in nisem vedela, v katero smer se moram obrniti, da pridem do Louvra. Ne, tvegala ne bom, sem si rekla in se previdno sprehodila okoli hotela mimo vseh že zvečer postavljenih barikad na kratek sprehod. Deževni večer in prazne ulice hitro nosijo zvok in kmalu se je slišalo tuljenje siren in veliki oklepniki so drveli mimo mene. Jutro je prineslo malce sonca in kar nasmehnila sem se, ko sem se peš odpravila do Carrousel du Louvre. Francozi so res face, sem pomislila, zjutraj na tešče ne bo nihče demonstriral. Vsi dogodki so bili napovedani šele za 14. uro. Torej bo šlo zaenkrat po planu A, sem si mislila – vse dokler nisem opazila trgovcev. Zaskrbljenih, polnih strahu pred neznanim, ki so eni že prekrili vsa pročelja z deskami, drugi so se trudili rešiti jutro s tem, da so zabili le izložbe, vrata pa pustili odprta, da so še vedno trgovali, tretji, ki niso imeli možnosti zabiti steklenih sten, pa so le počasi, kot v transu, praznili svoje police. Vmes so se že po centru sprehajale skupine, oblečene v črno, s kapucami in maskami čez obraz. Mesto je bilo praktično zapuščeno. Razstavišče Carrousel de Louvre je prehodni del z vstopom v Louvre. Ta je že sam po sebi trdnjava, kot je ne vidiš vsak dan in pred njim je bilo ogromno policistov, vojske – vsi opremljeni s puškami težke kategorije. Sam muzej se je zaprl, ArtBasel, dogodek ob Elizejskih poljanah se je zaprl, Opera se je zaprla, svet se je skril – le mi smo se delali kot da ni nič. Kmalu smo spoznali, da so bili protesti preusmerjeni na obrobje, od koder so prihajali v center ljudje, pretepeni, zaplinjeni in se hladili z vodo iz fontan in iskali trgovino, kjer bodo kupili vodo. Louvre je bil zaprt, kar pomeni, da so se turisti in ostali junaki, ki so ostali v mestu, zvalili sem na varno, kajti bili smo zaščiteni z vseh strani. Vojska pred vhodom, policisti na vsakem koraku in varnostniki, pripravljeni na vse, so nam dali občutek varnosti. Le pomislite, da bi razbijalci dojeli, da je vstop v Louvre odprt, to bi pomenilo, da se lahko uniči ogromen del kulture Evrope v zadnjem tisočletju. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še vedno v svoji naivnosti želela izkoristiti dneva in se kljub temu sprehoditi do Eiffla. Napačen plan, so mi sporočili policisti, železne zapornice so preprečevale prehode, elizejske poljane so imele natančno določeno pot izdelano iz teh sivih zapornic, kjer so ljudje lahko hodili v vrsti. Fifa, Shanel, Belanciaga, Gucci in ostali so izpraznili prostore.

Med ljudmi pa si vsake toliko časa srečal kakšnega bojevnika – eni krvavi, drugi objokani, eni le razjarjeni, vendar izgredov na tem mestu ni bilo mogoče izvesti. Vojska in policija je opravila svojo nalogo in ohranila mir. Ker so bile vse poti zaprte, sem hodila le tam, kjer je šlo, da se vrnem do hotela in glej… cerkev. Ne ena, vsaka cerkev je imela odprta vrata in notri so se odvijale maše. Mladi, stari, domačini, turisti, Azijci, Afričani in Evropejci so poslušali mašo v francoskem jeziku in molili. Pred vrati pa na vsaki strani marice in oboroženi policisti. Ne glede na vse razlike so bili ljudje povezani v miru. Naslednji dan je bil poapokaliptični, po tleh so ležali plakati in sporočila demonstrantov, pa vendar se je zdelo, da je bil dogodek daleč stran in kot v drugem času. Kavarne so odprle svoja vrata in vsi so odstranjevali deske z objektov, da življenje spet zadiha v vsakdanu. V Parizu so trgovine odprte tudi ob nedeljah. Fotografirati si nisem upala, naredila sem le nekaj posnetkov, kaj več pa zaradi nevarnosti ne. Nikoli ne veš, kaj se lahko v takšnih situacijah pripeti. Moj kip pa se te dni ravno poslavlja od Pariza. Kakorkoli, preživeli smo in nazaj doma sem spet. Da pa sem bila del te razstave, ki je kljubovala vsem pritiskom in ostala odprta tudi takrat, ko so vsi ostali zaklenili svoja vrata in se umaknili na varno, to mi je v čast. V mojem življenju ima posebno mesto.«

Foto: osebni arhiv