Arhivi Kategorije: Mi smo iz Zasavja

Mi smo iz Zasavja, Regionalno

S premikanjem meja v naslednjih šestdeset let

V Trbovljah konec letošnjega leta obeležujejo enega od častitljivih jubilejev. Obletnico znanja, kot bi lahko rekli na kratko, saj 60 let delovanja praznuje Zasavska ljudska univerza. Leto 1959, ko so jo ustanovile vse tri zasavske občine, v Zasavju štejejo za začetek organiziranega, sistematičnega in načrtnega izobraževanja odraslih, kakršnega poznajo danes.

Ime se je v preteklih letih nekajkrat spremenilo, prav tako sedež ustanove in seveda ponudba, prvotni cilj izvajati kakovostne izobraževalne programe za odrasle v domačem okolju ter pomagati in svetovati odraslim narediti korak naprej do boljšega življenja pa je ostal do danes. »Vedno smo se prilagajali času in znali prisluhniti potrebam ljudi v regiji. Danes je Zasavska ljudska univerza sodobno izobraževalno središče z bogato in s kakovostno ponudbo. S kulturo vseživljenjskega učenja premikamo meje in postavljamo nove standarde na področju izobraževanja odraslih, večgeneracijskega sodelovanja ter skrbi za ranljive ciljne skupine. Naše delovanje je vselej temeljilo na povezovanju in sodelovanju. Bistveno je, da ozaveščamo ljudi o priložnostih in prednostih vseživljenjskega učenja ter možnostih socialnega vključevanja,« ob tej priložnosti strne sedanja direktorica Polona Trebušak.

V preteklih šestih desetletjih je bilo v programe vključenih približno 59000 odraslih, samo v lanskem letu 8292. Kot eno od zgodb o uspehu Trebušakova izpostavlja Večgeneracijski center Zasavje, ki nudi brezplačno učenje in druženje vsem generacijam. “Lani smo zabeležili skoraj 2900 udeležencev, 3000  izobraževalnih ur ter prek 13455 obiskov. Načrtovane kazalnike smo močno presegli,«.

Razvoj ZLU v prihodnje bo šel v smeri zagotavljanja novih programov in vsebin v podporo kompetenc prihodnosti medgeneracijskega dialoga, dolgožive družbe, trajnostnega razvoja, svetovanja za ranljive skupine, izobraževanja za osebni razvoj in potrebe trga dela ter krepitvi digitalne pismenosti kot podpori uvajanju različnih e-sistemov v družbo. Ob jubileju so izdali priložnosti časopis Moč in radost učenja, s katerim na drugačen način predstavljajo svoje delo. »V njem smo zbrali osebne zgodbe naših uspešnih udeležencev, ki jim je odločitev za  izobraževanje spremenila življenje na boljše. Pripravili smo tudi prireditev Učenje je potovanje. Poudarek dajemo vseživljenjskemu učenju, ki je pogosto zavestna izbira in vsekakor tudi dobra navada. Za nas so odzivi tudi velika odgovornost za delo v prihodnje, saj nam podpora lokalnega okolja veliko pomeni. Daje nam moč, da bomo tudi  v naslednjem desetletju ostali Z.L.U. Ne le Zasavska ljudska univerza, ampak tudi Zvesti ljubiteljem učenja, kot je naš slogan,« doda.

Zasavska ljudska univerza je javni zavod, sodobno izobraževalno, svetovalno in večgeneracijko središče za izobraževanje odraslih v regiji. Sedež ima v Trbovljah, enoto pa v Zagorju. Imajo 9 zaposlenih in 2 zaposlitvi preko javnih del, sodelujejo z okoli 120 zunanjimi predavatelji in pri projektu Večgeneracijskega centra Zasavje s 26 prostovoljci. Z vključevanjem v nacionalne in evropske projekte sledijo ciljem Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014−2020. Včlanjeni so tudi v Zvezo izobraževalnih in svetovalnih središč Slovenije, v kateri sodelujejo javni zavodi s področja izobraževanja odraslih. »Odprti smo za novosti in spremembe. Imamo privilegij biti del uspešnih zgodb naših udeležencev. Prijaznost, zanesljivost, profesionalnost, znanje, dolgoletne izkušnje so naše odlike. Skrb za kakovost, zadovoljstvo in dobro počutje zaposlenih, udeležencev, predavateljev in partnerjev pa je naše glavno vodilo. Smo nosilici znaka kakovosti POKI. Leta 2019 smo 86 % odvisni od javnih sredstev. Čeprav smo javni zavod, moramo denar za plače in delovanje zaslužiti sami,« še zaključi Trebušakova.

Foto: arhiv ZLU

Intervju, Mi smo iz Zasavja

Štirikolesni trboveljski modrokrvneži

1 komentar

Če o modri krvi govorimo pri ljudeh, jo je prav tako najti tudi v svetu štirikolesnikov. Razlika je le v tem, da se človeški modrokrvneži rodijo, avtomobilski pa nastanejo pod spretnimi človeškimi rokami. Ena takšnih delavnic, ki se s tem ukvarja profesionalno, transparentno in strokovno, kakršnih je sicer pri nas le za prste ene roke, je tudi v Trbovljah.
V podjetju Ekoen Avto namreč obnavljajo prestižne avtomobilske starodobnike različnih znamk. Drugače povedano avtomobilom častitljivih let na novo vdihnejo življenje, jim vrnejo ali pa vsaj podaljšajo mladost in jim, ko njihove roke končajo delo, povečajo tudi vrednost.

Izza volana pred volan
Ekipa zanesenjakov, ki so se lotili te ne prav vsakdanje dejavnosti v Sloveniji, po sestavi za tiste, ki malce več vedo o tej veji avtomobilskega sveta, ni nikakršno naključje. Glavna gonilna sila uigrane, čeprav malo številčne ekipe, je Metod Kurent. To je sicer le del njegovega življenja, a večina se ga spomni kot podžupana ene od trboveljskih občinskih garnitur izpred let. V svetu športa pa si je ime ustvarjal na dirkalnih stezah.
»Kar nekaj je že od takrat. Od leta 1989 natančneje, ko sem opravil vozniški izpit. Nedolgo zatem sem se pridružil dirkalnemu svetu, ki me je navduševal in zanimal že od nekdaj. V avto športu sem začel kot zunanji sodelavec ene od strokovnih avtomobilskih revij. Štiri leta sem bil fotograf in testni voznik,« se spominja.

V avtomobilističnem svetu je ostal tudi po slovesu od dirkalnih stez.

Potem pa je presedlal izza fotografskih objektivov za dirkalni volan. Leta 1997 je v dvojcu z Boštjanom Turkom prvič dirkal. Prvi dirkalni avto, v katerega sta sedla, je bila Honda sivic 1,6 VTI. Skupaj sta tekmovala dve leti, potem je moči združil z Andrejem Jerebom. Leta 2000 in 2001 sta bila srednjeevropska rally prvaka in slovenska prvaka, leto kasneje prvaka Jugoslavije. Leta 2003 je prineslo odhod na novo delovno mesto na Občino Trbovlje in se je poslovil od polprofesionalnega športnega statusa. »V ekipi sem ostal kot mentor in vodja logistike, sem FIA rally opazovalec za FIA regionalna evropska rally prvenstva in inštruktor varne vožnje. Vsako leto pa od takrat dalje v sezoni za dušo odpeljem eno ali dve dirki. Saj veste, enkrat dirkač, vedno dirkač,« pravi.

Od hobija do službe
Z enim od dolgoletnih prijateljev sta vedno imela ljubezen do športnih in klasičnih vozil. Po Metodovem odhodu z Občine sta leta 2011 prišla na idejo o profesionalnem ukvarjanju s tistim, kar je do včeraj bilo hobi. Kupili so podjetje in pred slabimi tremi leti halo preuredili za restavratorsko delo. »Najprej sva šla v tujino, da vidiva, kako so te stvari videti tam. Povezala sva se s podjetji in profesionalci v Angliji, Švici, Italiji in Nemčiji. Podrobno je namreč bilo treba preučiti, kaj vse je potrebno za takšno dejavnost, saj v Sloveniji takrat pravzaprav ni bilo ničesar, s čemer bi si lahko pomagala in po čemer bi se zgledovala,« se spominja. V podjetju je danes pet zaposlenih in dva zunanja sodelavca, v kratkem jih bo v ekipi osem. »Fantje so profesionalni kleparji z dodatnimi znanji in avtomehaniki s specifičnimi znanji. Omogočili smo jim dodatna šolanja za vozila, za katera smo specializirani,«. Za zagon podjetja je poleg ekipe potrebno še veliko drugih stvari. Pridobili so odlične zunanje sodelavce in dobavitelje, tudi iz tujine. Večino avtomobilov za restavriranje so kupili v Ameriki. Imajo tudi že stalne individualne stranke iz Anglije, Nemčije, Avstrije in Madžarske, pa podjetja z Nizozemske, iz Anglije in Avstrije.

Restavriranje starodobnika traja tudi 5000 ur.

Opravljajo tri vrste restavratorstva in sicer za razstave, salone in muzeje, ki zahtevajo 100 odstotno originalno kvaliteto, za zbiratelje, ki avto uporabljajo tudi za srečanja, rallyje, izlete,… in komercialne stranke, ki želijo hitro zaslužiti in gledajo stvari skozi ceno. Slednjih se v podjetju, če se le da, izogibajo. Pri delu so šli po poti, da si je najprej treba ustvariti ime. Njihovo vodilo je vrhunska storitev, za kar je med drugim nujno potreben natančen protokol.
»Z vsako stranko sklenemo pogodbo o restavratorstvu. Za vsak avto posebej individualno vodimo kartoteko s foto evidenco, urno postavko, imamo 4 nivoje cen, delo obračunavamo na pol ure natančno. Po preteku 14 dni po roku plačila zaračunavamo hrambo. Pri delu moramo biti 100 odstotno profesionalni in vrhunski, to je osnovni pogoj. Trg se veča, predvsem opazno na Kitajskem, in v Združenih arabskih emiratih. V Evropo prihajajo po nakupih starodobnikov,«.

Najdražji eksponat
Kakšna dejavnost in posel sta to danes v Sloveniji? Je obratovanje in pravzaprav samo preživetje težko? »Gre za povsem specifično področje, kjer so tudi stroški in cene precej višji od povprečnih oziroma siceršnjih. Treba je preživeti na trgu, zato seveda delamo tudi komercialo. Popravljamo tudi siceršnje avtomobile, pripravljamo jih za tehnične preglede, saniramo škode po trčenjih, servisiramo vozila, popravljamo dostavnike, avtodome, tovorna vozila in gradbeno mehanizacijo, izvajamo vulkanizerstvo, peskanje,…. in podobno. Smo tudi pooblaščeni servis za zavarovalnice Triglav,Sava in Generali,«.
V teh dneh je iz delavnice podjetja na trboveljske ulice na prvo, testno vožnjo zapeljal zelo poseben in nadvse zanimiv primerek starodobnika, Lamborghini Jarama 400 GT. Avto, sicer letnik 1972, je namreč ocenjen na vrtoglavih 400 do 450 tisočakov po pridobljenem certifikatu o avtentičnosti. »Po certifikatu se mu bo cena povečala še za 25 odstotkov. Na svetu je teh avtomobilov izdelanih 177, od tega tipa Twin roof samo 22. In primerki prav tega modela in te barve so samo 4,« poudari.

Avto je pravkar bil prepeljan v Italijo, na sedež firme Lamborghini, na pridobitev uradnega certifikata starodobnika v oddelek Lamborghini Polo Storico. Lastnik je zahteval, da je avto 100 odstotno originalen in trajno zaščiten proti rjavenju. Na trajno zaščito karoserije so ga zato peljali na katahorezo v Avstrijo.
»V restavriranje smo vložili poldrugo leto trdega dela, preko 4000 delovnih ur. Prišel je kot karoserija, pri nas je dobil novo podobo,« doda. Avta, s kakršnimi se ukvarjajo v njihovem podjetju, ni moč obnoviti v manj kot 500 urah, restavriranje traja tudi po 5000 ur ali celo še več.

Devetdeset odstotkov dela je ročnega, vsak postopek in delo terjata tudi svoj čas. Najzahtevnejša dela so elektroinstalacije, nastavitve motorja in armaturne plošče, popolna natančnost in previdnost pa sta potrebni pri celotnem delu.
In kakšen je sanjski avto Metoda Kurenta? »Vsekakor Lamborghini Miura P400 SV letnik 1971 in Ferrari 288GTO letnik 1988, vendar zaradi večmilijonskih vrednosti nedosegljiva, zato so moje realne želje Porsche 911 model 993, ki so ga izdelovali med leti 1993 in 1998,«.

Foto: arhiv Metoda Kurenta

Mi smo iz Zasavja, Regionalno

Trboveljska županja med svetovnimi komandantkami

1 komentar

V množici drugih stvari in dogodkov te dni v svetu poteka tudi zanimiv izbor. Moči namreč merijo tudi županje z različnih koncev zemeljske poloble. Sedemindvajset natančneje, ki prihajajo iz Evrope, Avstralije, Amerike, Azije, Afrike,… in tudi iz Slovenije!
Da, med njimi je tudi Slovenka. In to natančneje županja občine Trbovlje, Jasna Gabrič. Vse kandidatke, ki prihajajo iz različnih okolij, generacij, ki so različnih izobrazb in podobno, se potegujejo za naziv najboljše županje sveta.
Kako se je na lestvici za nagrado World Mayor Prize, kot se uradno imenuje izbor, znašla tudi Slovenka? »Pred nominacijo nagrade nisem poznala. Do kandidature je prišlo na pobudo kolegov iz Bruslja, ki spremljajo moje delo in so seznanjeni z nekaterimi projekti, ki smo se jih v trboveljski občini lotili. Letos je nagrada posvečena ženskam v lokalni samoupravi in predstavlja dosežke županj po vsem svetu,« pravi slovenska predstavnica.

Edina iz jugovzhodne Evrope
Gabričeva je spričo kandidature nadvse počaščena, jo je pa sprejela po premisleku. »Nagrada bo podeljena županji, ki je s svojim nadpovprečnim delom veliko prispevala skupnosti. Delo kandidatk se bo ocenjevalo na številnih področjih, kot so skrb za depriviligirane skupine, vizija razvoja mesta, sodelovanje z drugimi občinami na lokalni in mednarodni ravni in podobno. Kaj je botrovalo moji uvrstitvi med 27 najboljših bi težko rekla. Ugibam pa lahko, da mogoče dejstvo, da sem najmlajša županja v Sloveniji ter seveda številni projekti, tudi evropski, ki smo jih nanizali v zadnjih štirih letih. Ostale kandidatke prihajajo iz Amerike, Azije, Avstralije, Afrike in Evrope, štejem pa si v čast, da sem edina kandidatka v jugovzhodni Evropi,« pravi.
Gre za priznanje, da delo Gabričeve in njene ekipe daje rezultate in da so na pravi poti, da sledijo smernicam, kakršnim slede velika evropska mesta. V nekdanjem rudarskem in industrijskem mestu nastajajo tudi nove, v jutrišnji dan usmerjene zgodbe.

Glasovi za uvrstitev
Nominacija zato ni le priznanje trenutni trboveljski oblasti, ampak tudi promocija občine izven slovenskih meja.
Za kandidatke za najboljšo županjo na svetu je odprto glasovanje na spletni strani http://www.worldmayor.com/contest_2018/vote-for-world-mayor-2018.html
Poleg oddaje glasu je potrebno navesti tudi kratke razloge, zakaj glas kandidatki. Razplet bo vsekakor zanimiv, saj so kandidatke zares različne in vsaka posebna na svoj način.
Slovenska kandidatka pravi, da ne pozna nobene od županskih kolegic, niti še nikoli ni nobene od njih srečala. »Glede na to, s kako različnih in oddaljenih delov sveta smo, je to normalno. Bi si pa z njimi z veseljem izmenjala izkušnje in poklepetala,« pove.
Kako se bo najmlajša slovenska županja odrezala na koncu, je težko napovedati. Za uvrstitev namreč štejejo glasovi. Zato je zanimivo potipati, kakšni so odzivi doma. Kot pravi Gabričeva, doslej v večini pozitivni in se zahvaljuje za izkazano podporo.

Foto: Občina Trbovlje