Od Trbovelj do Hrastnika ali obratno se bo po novem moč sprehoditi tudi drugače, kot smo bili vajeni doslej. Le enkrat letno sicer in samo ženske, a vendarle. Pet kilometrov dolga pot bo eno od obeležij 8. marca, svetovnega dneva žensk, obenem pa tudi ohranjanje spomina na poslavljajočo se rudarsko panogo.
Ženska osemdeseterica je pot premierno preizkusila v petek zvečer, ko se je pod zemeljsko površje podala skozi rudniški vhod v Hrastniku, na površje pa prišla spet na trboveljskem Ajnzerju.
»Tek ali pohod po rudniškem rovu je ena od idej, kako Zasavje predstaviti mladim domačim rodovom in tudi drugim za bodočnost v povezavi s preteklostjo, z izginjajočo rudarsko industrijo. Marsikatera udeleženka iz Zasavja bo lahko vsaj približno videla, kako in kje so delali njeni predniki in dobila še dodatno sliko, od kod so njene korenine. Za udeleženke od drugod pa je to tudi na sploh nekaj povsem novega,« pravi pobudnik ideje Marko Planinc.

Pomerile so se druga z drugo in s seboj
Prireditev v rovu, ki leži 250 metrov globoko pod najvišjo zunanjo točko nad njim na Ojstrem, je vzbudila veliko zanimanje žena in deklet, ki so svoj praznik želele obeležiti na nekoliko drugačen način. Prijavilo se jih je 333 in z vseh delov Slovenije. Žal pa je korona naredila svoje, zato marca prireditve ni bilo moč in tudi ne varno izpeljati. Udeleženk na septembrski prestavljeni je bilo manj, kot je bilo prijavljenih, a vseeno lepo število. Zaradi preventivnih ukrepov zaradi korone so morali odpovedati načrtovane aktivnosti pred in po teku. Koncert, tekmovanje v metu bata škornja rikverc v kuolmkišto, razglasitev zmagovalk, žrebanje nagrad…Osemdeset udeleženk se je kljub temu pomerilo v hitrosti. Izbirali so zmagovalke v absolutni kategoriji in najboljše po posameznih kategorijah in starosti.
V rovu je bila ves čas prisotna reševalna služba, predstavniki rudarske stroke, vidne označbe in smerokazi, zračenje in drugo. Ob prihodu na cilj jih je pričakal znameniti rudarski Perkmandeljc, ki je vsaki podaril cvetje in ji postregel s krofom ter osvežilnim napitkom.
Za udeleženke, ki so se že marca prijavile, pa se sedaj niso udeležile podzemnega izleta, vplačana prijavnina velja za udeležbo v marcu prihodnje leto, lahko pa se jo unovči tudi za letošnji zimski Jamatlon.

Cigareta, nato ponovitev
Organizator si želi, da bi podzemni tek postal tradicionalen. »Rov se sedaj, s poslavljanjem rudarske panoge, le vzdržuje. Je varno, čeprav se za siceršnji in prvotni namen ne bo uporabljal več. Vsekakor pa bi lahko stvar bila turistična atrakcija in nekaj drugačnega, česar ni na vsakem koraku,« še pravi Planinc.
Ideja se je v praksi že v prvo prijela, saj so bile po izjavah sodeč udeleženke zadovoljne. Utrujene, saj preteči ali prehoditi pet kilometrov pod zemljo ob občutkih, ki ob tem prežemajo vsakega človeka, ni ravno mačji kašelj, a navdušene. Ni jih namreč bilo malo, ki bi podvig kar takoj še enkrat ponovile. »Daj mi eno cigareto, da pridem k sebi, potem grem pa še enkrat nazaj notri,« je pripomnila ena od njih ob prihodu na površje. Večina preostalih pa bi podvig ponovila po počitku čez kakšen dan. Sicer pa, če ne prej, marca prihodnje leto…

Foto: ČZ in arhiv Zavod Savus

Na Festivalu Ars Electronica se je v sklopu predstavitve Zavoda za kulturo Delavski dom Trbovlje letos predstavila tudi znana akrobatska skupina Dunking devils. Člani so na najpomembnejšem dogodku s področja novomedijske umetnosti na svetu s projektom Vrtoglavi ptič 2020 izvedli nenavadno in predvsem nevarno akrobatsko plesno točko. Usodo so izzivali, če temu rečemo tako, na najvišji zgradbi v Evropi. Visoko nad meglo, Savo, tudi iznad oblakov in nekaterih okoliških hribov, na dimniku nekdanje Termo elektrarne v Trbovljah.
»Ko smo razmišljali, kako v okviru dane teme festivala predstaviti Trbovlje, smo želeli povezati preteklost s prihodnostjo. Ko Trbovlje skušajo preseči preteklost in zrasti v prihodnost, je monumentalni dimnik v povezi z umetnostjo, znanostjo in tehnologijo zagotovo odskočna deska. Vzpnemo se na najvišjo točko preteklosti, da pogledamo v prihodnost. To sproži malo strahu, vznemirjenja in tudi predvidevanja. Vsebinsko se projekt navdihuje iz istoimenskega plesnega projekta plesalca in koreografa Iztoka Kovača, ki je leta 1996 zaplesal na vrhu dimnika, kar lahko vidimo v prizoru Vrtoglavega ptiča. Za projekt smo iskali ekipo in Dunking Devils so bili resnično edini dovolj nori in usposobljeni, da so se tega lotili. Nastal je izjemen projekt,« pravi o tem, kako so Dunking devils prišli na 360 metrov visoki betonski zasavski Mont Everest, vodja laboratorija raziskovalne umetnosti in kulture DDT Lab v Trbovljah Maša Jazbec.

Varnost kljub neponovljivi izkušnji
Že samo ob pogledu na orjaka, ki je višji tudi kot nekateri okoliški hribi in ki ga po višini na svetu prekaša le 6 zgradb, povzpeti se nanj brez največjih varnostnih ukrepov ne pade n pamet nikomur. Tudi za Dunking devils so veljali strogi. Na vrh dimnika so fantje prinesli skoraj 100 kilogramov varovalne, plezalne in snemalne opreme. Glavna akrobata sta bila ves čas dvojno varovana, za dodatno varnost pa sta skrbela člana Gorske reševalne službe Jezersko. Odprava na vrh se je začela še tako rekoč sredi noči, po treh urah napornega vzpenjanja pa je bil napor poplačan z nepozabnim sončnim vzhodom. Čeprav se je na vrh dimnika v dveh dneh povzpelo vseh 17 članov ekipe, je glavna vloga v videu pripadla Janu Žnidaršiču in Matevžu Pogačarju. Na robu dimnika sta izvajala stoje in prevale, Jan pa je na vrtoglavih 360 metrih zaplapolal tudi kot človeška zastava. S skupnimi močmi jim je uspelo ustvariti prvi slovenski vizualni dokument tega vrtoglavega vzpona in prikazati veličino najvišjega dimnika v Evropi. Video o dogajanju na vrhu betonskega velikana bo na voljo tudi gledalcem.
»Vzpon je zelo zahteven in tudi sam sem ga kar malce podcenjeval. Zaradi zahtevnosti plezanja niti ne gledaš toliko pod seboj ali razmišljaš o višini. Tudi na vrhu zaradi meglic najprej nimaš občutka, kako visoko se dejansko nahajaš, saj ne vidiš tal. Šele, ko se meglice razkadijo se zavedaš, da si na vrtoglavi višini. Na samem robu dimnika je kar strašno in priznam, da me je bilo malo strah. Telo se na takšni višini zelo zanimivo obnaša, tako da so tudi preprosti gibi precej zahtevni. Mišice so neprestano napete in potrebno je veliko koncentracije, da umiriš dihanje. Moj največji podvig je bil zagotovo človeška zastava, pri kateri sem se s celim telesom nagnil izven dimnika. Čeprav sem bil privezan, je bila to ena izmed bolj strašnih stvari, ki sem jih kadarkoli naredil, zato sem zelo ponosen, da sem premagal svoj strah. Ponosen sem tudi na prevale, ki sva jih izvajala z Matevžem. Na posnetku je verjetno videti preprosto, ampak na takšni višini je vse prej kot to. Zaradi ukrivljenosti roba je potrebna velika mera previdnosti. Zanimivo je, kako lahko okolje spremeni zahtevnost trika,« pravi Jan Žnidaršič.

Bo turistična adrenalinska točka?
»Vzpon je bila kar težka preizkušnja, saj smo s seboj nosili ogromno količino opreme. Med prvim vzponom na vrh sem le stežka verjel, da se resnično vzpenjam na trboveljski dimnik. Izkušnja je bila bolj nora, kot sem si kadarkoli upal sanjati! Seveda je bilo med podvigom prisotnega tudi nekaj strahu. Čeprav smo bili vsi varovani, me je najbolj skrbelo, da bi kdo med sprehajanjem padel z roba. Kljub vsem varnostnim ukrepom v takšnem okolju ostaja veliko neznank. Razgledi z vrha so čudoviti in nenadomestljivi. Nahajaš se nad oblaki, z vseh strani pa te pod nogami obkrožajo hribi. Same višine in odrezanosti od sveta spodaj se človek hitro navadi, je pa vseeno prisotno nekakšno olajšanje, ko se zopet dotakneš tal. Na vrhu je vsekakor lepo, a v objemu varne Zemlje je najlepše,« pa dodaja Maks Veselko.

Dimnik je z zaprtjem nekdanje Termoelektrarne prenehal obratovati in miruje. O tem, kaj bi z njim, se pravzaprav ne ve. Funkcije, zaradi katere je bil zgrajen v sedemdesetih letih, najverjetneje ne bo nikoli več opravljal, vsekakor pa je škoda in nedopustno, da bi ga prepustili propadu. Pred leti se je pojavila celo ideja o porušenju, a je že takoj naletela na oster odpor in k sreči ni bila uresničena. Sicer pa je tudi vprašljivo, kolikšni bi bili stroški rušenja, vsekakor zelo visoki. Po mnenju mnogih nikakor ni zanemarljiva ideja, da bi postal turistično adrenalinska točka. Uredili bi ga za strokovno vodene turistične oglede in za adrenalinsko točko. S svojo višino in razgledom, ki ga ponuja, je zares kot nalašč za odvisnike pustolovščin. Pot nanj je naporna, na vrhu pa po navedbah v vetru niha tudi poldrugi meter.

Foto: arhiv Delavski dom Trbovlje

Ko je skupina domačinov v Trbovljah predstavila svojevrstno zamisel povsem nove oblike in ideje o ohranjanju spomina na dokončno poslavljajočo se 250-letno rudarsko tradicijo, so včeraj pokazali, kaj je doslej iz nje nastalo in kako napreduje. Na trboveljskem Špicbergu bo namreč po načrtih če letos stal 8-metrski kip rudarskega junaka Prometeja. Ustvarja ga donedavni kulturni minister, akademski slikar in kipar Zoran Poznič. Poleg muzeja 4. Dritl, knapovskega stanovanja in še nekaterih bo eden od pomnikov na nekdanje čase, ki so močan pečat pustili tako v revirskih dolinah kot tudi v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji.
Miniaturni kip svobode, kot so ga poimenovali nekateri, bo z laserjem svetil z zahodnega na vzhodni hrib doline, natančneje na še eno pomembno rudarsko točko, Drajeršoht na jašku Gvido. Narejena je 8-metrska osnovna konstrukcija kosov starega železja iz RTH, na katero se bo naprej zvarilo. Postopek bo še dolgotrajen. Skupaj naj bi kip na koncu tehtal okoli 16 ton. Po izdelavi konstrukcije sledi še notranja osvetlitev. Novembra planirajo zabetoniranje fundamenta na mestu, kjer bo kip postavljen, potem pa sledi zmontiranje sončne elektrarne, ki bo napajala lasersko osvetljevanje. Vsa energija in svetloba bo neodvisna od slovenskega omrežja, saj bo lastno napajanje. Na koncu sledi še postavitev in kalibracija laserskega žarka, ki bo svetil čez dolino.

Ne bo prepeljan s helikopterjem
Kip bo na mesto, kjer bo stal, prepeljan v enem kosu, dvignila ga bo mogočna mehanska roka in tam mora stati vsaj 200 let. »Transport in postavitev kipa, ki sicer nastaja v prostorih podjetja Kovit v Trbovljah, je bila svojevrstni izziv. Za transport kipa smo nameravali prositi slovensko vojsko za helikopter. To pa bi pomenilo, da bi morali kip na lokacijo prepeljati v več kosih, ne v enem oziroma celotnem. Vojska nima tako zmogljivega helikopterja, ki bi lahko dvignil težo 4 ton. Zato bo kip, ko bo gotov, prepeljan s tovornjakom,« pravi Zoran Poznič. Višina in podoba bosta takšni, kot sta bili predstavljeni na začetku. »Je pa to umetniško delo in je potrebno razumeti, da bo konstantna improvizacija, ko bo kipar videl, kako delo napreduje in bo skladno s tem oblikoval,« pojasni.

Viden od glavnega Petrola do Gimnazije
Kosi materiala, iz katerega nastaja Prometej, so iz 100, 150 in več let stare rudarske opreme in so neke vrste relikvije industrijske dediščine že sami po sebi. Vse to je bilo namenjeno pretopitvi v železarni, so pa v poldrugem letu uspeli marsikaj rešiti in uporabiti na način, da bo uporabljeno in vidno še stoletja. Na Špicbergu bo stal samo kip, nič drugega. Nekateri so namreč imeli tudi idejo, da bi ob njem bila tudi kakšna rudarska oprema in podobno. Kip bo namreč tako velik, da če bo človek stal pod njim, v bistvu ne bo videl nič. Kip bo tudi zagrajen, dostop čisto do njega ne bo mogoč. »Bo pa na prvi platformi viden nekje z dvajset, trideset metrov. Drugače pa bo viden iz skoraj celih Trbovelj, od glavnega Petrola do Gimnazije,« še pove Poznič. Celotna investicija, ki zajema izdelavo in postavitev kipa, odkup približno 1000 m2 velikega zemljišča in drugo, znaša 45000 evrov.

Ker bo kip financiran predvsem iz donacij in prostovoljnih prispevkov, Društvo Trbovlje – novomedijsko mesto zbira tudi prostovoljne prispevke za realizacijo. Društvo Trbovlje novomedijsko mesto, Trg svobode 11a, 1420 Trbovlje, številka računa  SI56 6100 0002 4000 184

Foto: ČZ