Na Festivalu Ars Electronica se je v sklopu predstavitve Zavoda za kulturo Delavski dom Trbovlje letos predstavila tudi znana akrobatska skupina Dunking devils. Člani so na najpomembnejšem dogodku s področja novomedijske umetnosti na svetu s projektom Vrtoglavi ptič 2020 izvedli nenavadno in predvsem nevarno akrobatsko plesno točko. Usodo so izzivali, če temu rečemo tako, na najvišji zgradbi v Evropi. Visoko nad meglo, Savo, tudi iznad oblakov in nekaterih okoliških hribov, na dimniku nekdanje Termo elektrarne v Trbovljah.
»Ko smo razmišljali, kako v okviru dane teme festivala predstaviti Trbovlje, smo želeli povezati preteklost s prihodnostjo. Ko Trbovlje skušajo preseči preteklost in zrasti v prihodnost, je monumentalni dimnik v povezi z umetnostjo, znanostjo in tehnologijo zagotovo odskočna deska. Vzpnemo se na najvišjo točko preteklosti, da pogledamo v prihodnost. To sproži malo strahu, vznemirjenja in tudi predvidevanja. Vsebinsko se projekt navdihuje iz istoimenskega plesnega projekta plesalca in koreografa Iztoka Kovača, ki je leta 1996 zaplesal na vrhu dimnika, kar lahko vidimo v prizoru Vrtoglavega ptiča. Za projekt smo iskali ekipo in Dunking Devils so bili resnično edini dovolj nori in usposobljeni, da so se tega lotili. Nastal je izjemen projekt,« pravi o tem, kako so Dunking devils prišli na 360 metrov visoki betonski zasavski Mont Everest, vodja laboratorija raziskovalne umetnosti in kulture DDT Lab v Trbovljah Maša Jazbec.

Varnost kljub neponovljivi izkušnji
Že samo ob pogledu na orjaka, ki je višji tudi kot nekateri okoliški hribi in ki ga po višini na svetu prekaša le 6 zgradb, povzpeti se nanj brez največjih varnostnih ukrepov ne pade n pamet nikomur. Tudi za Dunking devils so veljali strogi. Na vrh dimnika so fantje prinesli skoraj 100 kilogramov varovalne, plezalne in snemalne opreme. Glavna akrobata sta bila ves čas dvojno varovana, za dodatno varnost pa sta skrbela člana Gorske reševalne službe Jezersko. Odprava na vrh se je začela še tako rekoč sredi noči, po treh urah napornega vzpenjanja pa je bil napor poplačan z nepozabnim sončnim vzhodom. Čeprav se je na vrh dimnika v dveh dneh povzpelo vseh 17 članov ekipe, je glavna vloga v videu pripadla Janu Žnidaršiču in Matevžu Pogačarju. Na robu dimnika sta izvajala stoje in prevale, Jan pa je na vrtoglavih 360 metrih zaplapolal tudi kot človeška zastava. S skupnimi močmi jim je uspelo ustvariti prvi slovenski vizualni dokument tega vrtoglavega vzpona in prikazati veličino najvišjega dimnika v Evropi. Video o dogajanju na vrhu betonskega velikana bo na voljo tudi gledalcem.
»Vzpon je zelo zahteven in tudi sam sem ga kar malce podcenjeval. Zaradi zahtevnosti plezanja niti ne gledaš toliko pod seboj ali razmišljaš o višini. Tudi na vrhu zaradi meglic najprej nimaš občutka, kako visoko se dejansko nahajaš, saj ne vidiš tal. Šele, ko se meglice razkadijo se zavedaš, da si na vrtoglavi višini. Na samem robu dimnika je kar strašno in priznam, da me je bilo malo strah. Telo se na takšni višini zelo zanimivo obnaša, tako da so tudi preprosti gibi precej zahtevni. Mišice so neprestano napete in potrebno je veliko koncentracije, da umiriš dihanje. Moj največji podvig je bil zagotovo človeška zastava, pri kateri sem se s celim telesom nagnil izven dimnika. Čeprav sem bil privezan, je bila to ena izmed bolj strašnih stvari, ki sem jih kadarkoli naredil, zato sem zelo ponosen, da sem premagal svoj strah. Ponosen sem tudi na prevale, ki sva jih izvajala z Matevžem. Na posnetku je verjetno videti preprosto, ampak na takšni višini je vse prej kot to. Zaradi ukrivljenosti roba je potrebna velika mera previdnosti. Zanimivo je, kako lahko okolje spremeni zahtevnost trika,« pravi Jan Žnidaršič.

Bo turistična adrenalinska točka?
»Vzpon je bila kar težka preizkušnja, saj smo s seboj nosili ogromno količino opreme. Med prvim vzponom na vrh sem le stežka verjel, da se resnično vzpenjam na trboveljski dimnik. Izkušnja je bila bolj nora, kot sem si kadarkoli upal sanjati! Seveda je bilo med podvigom prisotnega tudi nekaj strahu. Čeprav smo bili vsi varovani, me je najbolj skrbelo, da bi kdo med sprehajanjem padel z roba. Kljub vsem varnostnim ukrepom v takšnem okolju ostaja veliko neznank. Razgledi z vrha so čudoviti in nenadomestljivi. Nahajaš se nad oblaki, z vseh strani pa te pod nogami obkrožajo hribi. Same višine in odrezanosti od sveta spodaj se človek hitro navadi, je pa vseeno prisotno nekakšno olajšanje, ko se zopet dotakneš tal. Na vrhu je vsekakor lepo, a v objemu varne Zemlje je najlepše,« pa dodaja Maks Veselko.

Dimnik je z zaprtjem nekdanje Termoelektrarne prenehal obratovati in miruje. O tem, kaj bi z njim, se pravzaprav ne ve. Funkcije, zaradi katere je bil zgrajen v sedemdesetih letih, najverjetneje ne bo nikoli več opravljal, vsekakor pa je škoda in nedopustno, da bi ga prepustili propadu. Pred leti se je pojavila celo ideja o porušenju, a je že takoj naletela na oster odpor in k sreči ni bila uresničena. Sicer pa je tudi vprašljivo, kolikšni bi bili stroški rušenja, vsekakor zelo visoki. Po mnenju mnogih nikakor ni zanemarljiva ideja, da bi postal turistično adrenalinska točka. Uredili bi ga za strokovno vodene turistične oglede in za adrenalinsko točko. S svojo višino in razgledom, ki ga ponuja, je zares kot nalašč za odvisnike pustolovščin. Pot nanj je naporna, na vrhu pa po navedbah v vetru niha tudi poldrugi meter.

Foto: arhiv Delavski dom Trbovlje