Če o modri krvi govorimo pri ljudeh, jo je prav tako najti tudi v svetu štirikolesnikov. Razlika je le v tem, da se človeški modrokrvneži rodijo, avtomobilski pa nastanejo pod spretnimi človeškimi rokami. Ena takšnih delavnic, ki se s tem ukvarja profesionalno, transparentno in strokovno, kakršnih je sicer pri nas le za prste ene roke, je tudi v Trbovljah.
V podjetju Ekoen Avto namreč obnavljajo prestižne avtomobilske starodobnike različnih znamk. Drugače povedano avtomobilom častitljivih let na novo vdihnejo življenje, jim vrnejo ali pa vsaj podaljšajo mladost in jim, ko njihove roke končajo delo, povečajo tudi vrednost.
Izza volana pred volan
Ekipa zanesenjakov, ki so se lotili te ne prav vsakdanje dejavnosti v Sloveniji, po sestavi za tiste, ki malce več vedo o tej veji avtomobilskega sveta, ni nikakršno naključje. Glavna gonilna sila uigrane, čeprav malo številčne ekipe, je Metod Kurent. To je sicer le del njegovega življenja, a večina se ga spomni kot podžupana ene od trboveljskih občinskih garnitur izpred let. V svetu športa pa si je ime ustvarjal na dirkalnih stezah.
»Kar nekaj je že od takrat. Od leta 1989 natančneje, ko sem opravil vozniški izpit. Nedolgo zatem sem se pridružil dirkalnemu svetu, ki me je navduševal in zanimal že od nekdaj. V avto športu sem začel kot zunanji sodelavec ene od strokovnih avtomobilskih revij. Štiri leta sem bil fotograf in testni voznik,« se spominja.
Potem pa je presedlal izza fotografskih objektivov za dirkalni volan. Leta 1997 je v dvojcu z Boštjanom Turkom prvič dirkal. Prvi dirkalni avto, v katerega sta sedla, je bila Honda sivic 1,6 VTI. Skupaj sta tekmovala dve leti, potem je moči združil z Andrejem Jerebom. Leta 2000 in 2001 sta bila srednjeevropska rally prvaka in slovenska prvaka, leto kasneje prvaka Jugoslavije. Leta 2003 je prineslo odhod na novo delovno mesto na Občino Trbovlje in se je poslovil od polprofesionalnega športnega statusa. »V ekipi sem ostal kot mentor in vodja logistike, sem FIA rally opazovalec za FIA regionalna evropska rally prvenstva in inštruktor varne vožnje. Vsako leto pa od takrat dalje v sezoni za dušo odpeljem eno ali dve dirki. Saj veste, enkrat dirkač, vedno dirkač,« pravi.
Od hobija do službe
Z enim od dolgoletnih prijateljev sta vedno imela ljubezen do športnih in klasičnih vozil. Po Metodovem odhodu z Občine sta leta 2011 prišla na idejo o profesionalnem ukvarjanju s tistim, kar je do včeraj bilo hobi. Kupili so podjetje in pred slabimi tremi leti halo preuredili za restavratorsko delo. »Najprej sva šla v tujino, da vidiva, kako so te stvari videti tam. Povezala sva se s podjetji in profesionalci v Angliji, Švici, Italiji in Nemčiji. Podrobno je namreč bilo treba preučiti, kaj vse je potrebno za takšno dejavnost, saj v Sloveniji takrat pravzaprav ni bilo ničesar, s čemer bi si lahko pomagala in po čemer bi se zgledovala,« se spominja. V podjetju je danes pet zaposlenih in dva zunanja sodelavca, v kratkem jih bo v ekipi osem. »Fantje so profesionalni kleparji z dodatnimi znanji in avtomehaniki s specifičnimi znanji. Omogočili smo jim dodatna šolanja za vozila, za katera smo specializirani,«. Za zagon podjetja je poleg ekipe potrebno še veliko drugih stvari. Pridobili so odlične zunanje sodelavce in dobavitelje, tudi iz tujine. Večino avtomobilov za restavriranje so kupili v Ameriki. Imajo tudi že stalne individualne stranke iz Anglije, Nemčije, Avstrije in Madžarske, pa podjetja z Nizozemske, iz Anglije in Avstrije.
Opravljajo tri vrste restavratorstva in sicer za razstave, salone in muzeje, ki zahtevajo 100 odstotno originalno kvaliteto, za zbiratelje, ki avto uporabljajo tudi za srečanja, rallyje, izlete,… in komercialne stranke, ki želijo hitro zaslužiti in gledajo stvari skozi ceno. Slednjih se v podjetju, če se le da, izogibajo. Pri delu so šli po poti, da si je najprej treba ustvariti ime. Njihovo vodilo je vrhunska storitev, za kar je med drugim nujno potreben natančen protokol.
»Z vsako stranko sklenemo pogodbo o restavratorstvu. Za vsak avto posebej individualno vodimo kartoteko s foto evidenco, urno postavko, imamo 4 nivoje cen, delo obračunavamo na pol ure natančno. Po preteku 14 dni po roku plačila zaračunavamo hrambo. Pri delu moramo biti 100 odstotno profesionalni in vrhunski, to je osnovni pogoj. Trg se veča, predvsem opazno na Kitajskem, in v Združenih arabskih emiratih. V Evropo prihajajo po nakupih starodobnikov,«.
Najdražji eksponat
Kakšna dejavnost in posel sta to danes v Sloveniji? Je obratovanje in pravzaprav samo preživetje težko? »Gre za povsem specifično področje, kjer so tudi stroški in cene precej višji od povprečnih oziroma siceršnjih. Treba je preživeti na trgu, zato seveda delamo tudi komercialo. Popravljamo tudi siceršnje avtomobile, pripravljamo jih za tehnične preglede, saniramo škode po trčenjih, servisiramo vozila, popravljamo dostavnike, avtodome, tovorna vozila in gradbeno mehanizacijo, izvajamo vulkanizerstvo, peskanje,…. in podobno. Smo tudi pooblaščeni servis za zavarovalnice Triglav,Sava in Generali,«.
V teh dneh je iz delavnice podjetja na trboveljske ulice na prvo, testno vožnjo zapeljal zelo poseben in nadvse zanimiv primerek starodobnika, Lamborghini Jarama 400 GT. Avto, sicer letnik 1972, je namreč ocenjen na vrtoglavih 400 do 450 tisočakov po pridobljenem certifikatu o avtentičnosti. »Po certifikatu se mu bo cena povečala še za 25 odstotkov. Na svetu je teh avtomobilov izdelanih 177, od tega tipa Twin roof samo 22. In primerki prav tega modela in te barve so samo 4,« poudari.
Avto je pravkar bil prepeljan v Italijo, na sedež firme Lamborghini, na pridobitev uradnega certifikata starodobnika v oddelek Lamborghini Polo Storico. Lastnik je zahteval, da je avto 100 odstotno originalen in trajno zaščiten proti rjavenju. Na trajno zaščito karoserije so ga zato peljali na katahorezo v Avstrijo.
»V restavriranje smo vložili poldrugo leto trdega dela, preko 4000 delovnih ur. Prišel je kot karoserija, pri nas je dobil novo podobo,« doda. Avta, s kakršnimi se ukvarjajo v njihovem podjetju, ni moč obnoviti v manj kot 500 urah, restavriranje traja tudi po 5000 ur ali celo še več.
Devetdeset odstotkov dela je ročnega, vsak postopek in delo terjata tudi svoj čas. Najzahtevnejša dela so elektroinstalacije, nastavitve motorja in armaturne plošče, popolna natančnost in previdnost pa sta potrebni pri celotnem delu.
In kakšen je sanjski avto Metoda Kurenta? »Vsekakor Lamborghini Miura P400 SV letnik 1971 in Ferrari 288GTO letnik 1988, vendar zaradi večmilijonskih vrednosti nedosegljiva, zato so moje realne želje Porsche 911 model 993, ki so ga izdelovali med leti 1993 in 1998,«.
Foto: arhiv Metoda Kurenta
