Rudarska panoga se v Zasavju nezadržno dokončno poslavlja, vendar kljub temu ne bo utonila v pozabo. Z različnimi modernimi načini skrbijo, da se bo spomin na poltretje stoletje dolgo, nekdaj izjemno močno in pomembno industrijo, ohranil tudi za prihodnje rodove revirskih dolin. Žal pa na zlato obdobje industrije črnega zlata spominjajo tudi tragični dogodki. Minilo je namreč 20 let od tragedije v jami Ojstro.
Odkopavali z rokami
V jutranjih urah 24. aprila je 310 metrov pod zemljo prišlo do vdora vode, blata in mulja. Katastrofa je terjala življenja petih rudarjev, Viktorja Bezgovška, Antona Jančiča, Zdenka Kočarja, Franca Zoreta in Borisa Mačka. Nesreča se je zgodila med poskusom šestih rudarjev, da bi zavarovali poškodovan del rudnika, kamor je mulj prekinil prezračevanje v rovu. Ponovni vdor med sanacijo je bil za petorico podzemnih tovarišev usoden. Kljub nevarnosti še kakšnega vdora in prisotnosti metana je reševanje takoj steklo. Po čudežu je preživel le Aleš Hočevar, ki ga je moč sunka vrgel v varno območje in so ga pogrešili in našli šele kasneje. Rudarji o rudniških nesrečah težko in neradi govorijo.
Eden tistih, ki je bil prisoten ob tragediji in ki je spregovoril, je Janez Borštnar. »Za nesrečo smo izvedeli na letni konferenci sindikata dejavnosti energetike na Primorskem. Takoj smo odšli domov. Najprej so z reševanjem začeli hrastniški reševalci. Reševalna akcija je trajala več dni. Med reševanjem smo se menjali na šest ur, bilo nas je šest petčlanskih ekip, kopali in iskali smo 24 ur na dan, odkopavali smo z rokami. Ta bum efekt je uničil in odnesel vse. Elektriko, mehanizacijo, zračenje,…,« pravi.
S seboj vse življenje
Upanje, da je kdo preživel, je vedno. »V rudnikih je veliko slepih rovov in upaš, da je kdo vendarle preživel. A ko smo prišli v jamo in videli dejansko situacijo, smo vedeli, da je nemogoče,« se spominja. Umrli rudarji so bili srednjih let, izkušeni. »Edina sreča v nesreči je bila, da se je delalo tako imenovano med uro, med izmeno. Hoteli so narediti še eno, dodatno varnostno zadelko, ker so videli, da prvo že lomi, da ne bo zdržala,« pravi. Hrastniška jama je nevarnejša od trboveljske. Večja je globina, hudi pritiski, sesedanje. Kdor ni bil v hrastniški jami, ne ve kaj je knapovstvo. Rekli so ji hudičeva jama. »Ko sem prvič šel z ekipo na reševanje v tej nesreči, ne bom nikoli pozabil. Strahu ni bilo. Važno nam je bilo le, da najdemo te kamerade. Treba je bilo najti vso mehanizacijo, vse vzpostaviti nazaj, vse na roke, na handbetrip. Najprej odstraniti vse največje skale, nato z lopatami, grabili in odkopavali smo z rokami. Odneslo je vse, tudi razdelilne postaje in kable,« opisuje. O tem še po dvajsetih letih težko govori. »To so težke stvari. Že prej sem bil zraven pri reševanju posameznih rudarjev pri nesrečah, ta pa je bila največja in najhujša. Ena najtežjih stvari je, ko moraš na dom smrtno ponesrečenega tovariša in družini sporočiti, da ga ni več. Živo imam v spominu smrt kamerada, ko mi je vrata odprl sin. Bil je sam doma, mama je šla v vrtec na govorilne ure za njegovo sestrico. To so stvari in situacije, ki jih nosiš s seboj vse življenje, ki se jih ne da pozabiti,«. Rudarji so bili pokopani v domačih vaseh in zaselkih. S strani Rudnika naj bi bilo poskrbljeno za otroke ponesrečenih rudarjev. »Rudnik naj bi poskrbel za njihove pokojnine in štipendije, tudi po sindikalni liniji vse, ne samo po zakonu. Tudi odškodnine so dobili, pokop, spomenike…,« pove.
V rudniku računalnik nikoli ne bo nadomestil človeka
Zloglasna jama Ojstro je že nekaj let zazidana. »Tehnologija rudarstva se je v zadnjih 20 letih spreminjala. Tudi rudarstvo je postalo še bolj kapitalistično. Čim več izkoristka s čim manj ljudmi, kar pa ne pomeni, da je manj dela. Ker se gre čedalje globlje pod zemljo, se pogoji slabšajo, narava pa je nepredvidljiva. Teorija je eno, praksa pa nekaj popolnoma drugega. Če bi se vselej in dosledno delalo po pravilih, iz jam ne bi prišla niti tona premoga. Rudarstvo navkljub vsej tehnologiji in vsem, kar govorijo, neogibno umira. V 21. stoletju to ni več delo za normalnega človeka. Razmere v jami se v 20 letih niso opazno spremenile. Narava je narava, zraven so še drugi dejavniki. Gre se vedno globlje, kar prinese določene posledice. V jami ne velja sicer posplošeno mnenje, da računalniki nadomeščajo človeško delo. V rudniku tega nikoli ni bilo in nikoli ne bo,« meni bivši rudar in vodja stavke 2014, danes tudi predsednik Rudarskega muzejskega in etnološkega društva Perkmandeljc Trbovlje Toni Lisec.
Nekaj pa še vedno velja, kot je veljalo že pred poltretjim stoletjem. Največja in najbolj pristna, resnična zavezništva, tovarištva in prijateljstva so pod zemljo. Globoko v rudniku. Tako je vedno bilo in vedno bo. Ker in kjer zase in za tovariša jamčiš z življenjem.
Foto: ČZ in osebni arhiv