V zadnjih letih je tudi v Zasavju v porastu uporaba zdrave in naravne hrane. K temu pripomorejo naveličanost siceršnje, draginja in želja po bolj človeku koristni. V Hiši domačih okusov Pr’ Čop to opažajo tudi pri njih. Vsako leto na to temo pripravljajo delavnice in izobraževanja o naravni kulinariki in zdravi prehrani. Na tudi 30 dogodkov prihajajo kuharski ljubitelji iz vse Slovenije. Tematske dogodke z naravnimi plodovi pripravljajo v glavnem v spomladanskem in jesenskem času, ker je takrat največ plodov, ki jih je možno nabrati v naravi. Dogodki potekajo tudi v partnerstvu z Las Zasavje in mizarstvom Kos, ki sodelujeta s projektom Lesena doba, ki propagira uporabo lesa v kuhinji z lesenim jedilnim priborom, posodami in pripomočki.
Navodila in pripomočki, nato akcija
Delavnice se začno z obrazložitvijo in osnovnimi navodili, nato pa morajo udeleženci za mizami z osnovnimi pogrinjki, recepti in sestavinami zavihati rokave. »Oblika ni toliko pomembna, pomembnejši je okus. Kuhajo namreč drug za drugega, saj na koncu pripravljeno pojedo in se ocenjujejo,« razloži Lojzi Čop. Na delavnice, tečaje in izobraževanja prihajajo udeleženci, ki niso iz vrst profesionalnih kuharjev. »Običajno so iz starejših generacij z veliko več znanja. Kuharski tečaji so denimo za firme, ko pridejo mladi. Vsekakor imajo manj izkušenj od starejših, kar je normalno. Pridejo pa tudi željni znanja in s smiselnimi vprašanji,« doda in meni, da je Zasavje v poznavanju tradicionalnih in klasičnih domačih jedi še zelo močno. Opaža pa, da mladi vse manj poznajo in uporabljajo kuharske sestavine iz narave. »S hitrejšim tempom življenja, obveznostmi in vse manj časa posledično pride tudi nepoznavanje. Po drugi strani pa je zanimanje tudi za takšno hrano, ker je zdrava in ni draga«. Delavnice niso prezahtevne, so pa obenem kar zalogaj. Na letošnji jesenski so pripravili čaj iz lipe, smreke in bezgovih cvetov, zraven so dali gozdne sadeže in med. Nato jurčkovo pašteto, jelenov tartar, jurčkovo krpačo in čemaževo juho. Glavna jed so bili kostanjevi njoki z žajblom in kranjsko klobaso. Sledili so široki rezanci s kremo iz suhih jurčkov in rolada z jurčki, za konec pa še sladica kostanjeva krema z gozdnimi sadeži.
Izzivalca še ni dočakal
Največji in najzahtevnejši izziv delavnic je, da morajo iste jedi nato udeleženci skuhati tudi sami doma. S sestavinami, ki jih poznajo že od prej, pripravijo jedi na nadgrajeni način. Z delavnice odnesejo tudi recepte in naučene kuharske trike za spremembo okusov.
Na delavnice na Podkum prihajajo različne delavnice in kuharski ljubitelji obeh spolov. »Po spolih je 90 odstotkov žensk in 10 moških. Opažam vse večje zanimanje moških, ki danes ne sedijo le doma za mizo in čakajo, kdaj bodo dobili krožnik. Na delavnicah jih predvsem zanima priprava mesa in sladic, ženske pa juh, enolončnic…,« opisuje Čop. Sam ima vlogo mentorja, kar je precej drugače, kot stati ob štedilniku. »Izpite s tega področja sem moral delati že med šolanjem, saj smo imeli namenske predmete. Ostalo naredijo nato leta prakse, medijski nastopi in podobno. Sam uživam v vodenju, usmerjanju, predajanju znanja,« pojasni. Ga kdaj kdo od udeležencev tudi izzove na merjenje moči »Haha, doslej še ni bilo junaka. Vendar je kuharska konkurenca in strokovnost v Sloveniji močna in je tudi dobrih kuharjev dosti. Sam, denimo, že v svoji ekipi v službi vidim, da kdo kakšno stvar naredi tudi bolje od mene, kar je razumljivo. Nekdo je dober, boljši ali najboljši pri eni stvari, drug pri drugih. Nihče ni najboljši pri vsem,« pravi.
Najprej jedli, nato delovni sprehod
Kuharski je sledila še gozdna delavnica pod mentorstvom ljubiteljice in poznavalke narave ter zeliščarstva Jolande Gobec. Udeleženci so spoznavali gozd kot življenjski prostor, raziskovali užitne gozdne plodove in rastline ter sploh videli, od kod prihajajo sestavine, ki so jih uporabljali na kuharski delavnici. Tovrstno znanje je nepogrešljivo za uporabo v naravi nabranih sestavin, saj je plodove potrebno poznati. Vedeti, kateri so užitni in kateri ne, kdaj in kako jih nabirati in podobno. Po sprehodu so sledile dihalne vaje in opazovanje dreves za umiritev in sprostitev. Del doživetja so bile tudi pripovedi o bajeslovnih gozdnih bitjih, ki jih Gobčeva opisuje kot varuhe prostora, delavnico pa so zaključili z gozdno čajanko.
Foto: Špela Pavlič Kos