Sredi Zagorja je novo podobo in življenje dobila verjetno najznamenitejša hiša v občini. Doslej znana kot Kolenčevina uradno velja za najstarejšo zagorsko hišo. Na zunaj sicer razen novih oken ni videti bistveno drugačna kot prej, prenovljena pa je v notranjosti. Ta je spremenjena za potrebe modernega časa in bivanja, dobila je tudi novo opremo. Hiša kljub častitljivi starosti namreč ne bo muzejska, niti namenjena ogledom, ampak dom štiričlanski družini.
Na pročelju nosi letnico 1710, za drugi del stavbe pa ocenjujejo, da je še starejši za 100 do 150 let. Zaradi štiristoletne zgodovine in ljudi, ki so živeli v njej, hiša obiskovalcu vzbudi tudi občutek skrivnostnosti. Kakšnih duhov ali prikazni sicer ne omenjajo, je pa v preteklosti kar nekaj zanimivosti. Hiša ima dva vhoda, z glavne ceste peš in zadaj z dostopom za avto. Grajena je v dveh etapah in pod spomeniškim varstvom. »Hiša je bila v preteklosti dom nekdanjega zagorskega župana Kolenca, še prej denimo tudi sedež francoske policije v času francoske revolucije. V kleti so bili tudi zapori s samicami,« pravi nekaj o zgodovini stavbe njen sedanji, novi lastnik Iztok Živko.

Čim več pridiha preteklosti
Kaj ga je sploh napeljalo, da se je odločil za nakup in svoj dom v njej? »Da bi nekega dne prišel v to hišo so bile moje sanje že kakšnih 10 let. Vsakič, ko sem se peljal mimo, sem si misli tale hiša me pa kliče, prav slišal sem poziv. Potem pa je prišla priložnost, ko je kolegica, lastnica Marjana Rus, objavila oglas o prodaji in sva se z ženo lani novembra odločila za nakup,« pove. Nato pa se je bilo treba lotiti same prenove in ureditve hiše. »Čez zimo smo razmišljali in bili polni idej kako in na kakšen način, vedno pa je bilo vodilo, da hiša čim bolj ostane v starem duhu. Da tega obdrži tudi z zidovi, vrati, okni, s parketom. Ne gre pa vedno tako, kajti starost 310 let novejšega dela, starejši del hiše pa je še 150 let starejši, včasih zahteva določene spremembe, za katere pa so potrebni zelo dobri mojstri. Po vseh projektih in odločitvah, kje bomo odprli, kje zaprli prostore, kako glede talnega gretja, kje obdržati radiatorje, ki so bili že prej,… smo nekje v februarju letos začeli z adaptacijo. Najprej zgornje nadstropje, kjer smo pustili nekaj vrat in podbojev starinskih. Ponekod je višina vrat znižana zaradi talnega gretja. Stopnice so ostale iste. V spodnjem delu pa je osrednji prostor, ki je nekoč bil županova sprejemna soba, dobil pridih z mojim sodelavcem, ki je prebelil celotno hišo in imel ogromno idej, med drugim zlato barvo in črne stebre. V sosednjem prostoru so bile odkrite stropne freske. Po mnenju poznavalca te sicer nimajo nekega posebnega pomena, smo jih pa vseeno pustili, saj tudi one dajejo ta stari pridih. Tudi s pohištvom smo poskusili dati pridih starega, prav tako smo pustili stare peči, ki sicer niso v funkciji, služijo pa okrasu prostora in za duh prostora,« opisuje.

Zgodovina tudi zunaj
Pri prenovi se seveda sodobnosti, ki jo narekujeta moderni čas in vsakdan, ni bilo moč povsem izogniti. Fasade niso obnavljali ali menjali, ker je hiša grajena iz debelih, dvojnih zidov in kamna, kakršnega so za zidavo uporabljali nekoč. Poleg tega bi bilo v tem primeru treba za nekaj časa vsaj delno zapreti tudi cesto tik pod hišo, ki pa je glavna skozi Zagorje in tudi ovinkasta na tem delu, kar pa bi bilo težko izvedljivo.
V kletnih prostorih bodo uredili prostor za hobije, vinsko klet, delavnico in podobno. V pritličju so kuhinja, dnevni prostori, jedilnica, shramba in še nekaj prostorov, ki še niso urejeni, v zgornjem nadstropju pa so sobe, kopalnica, garderoba in drugo. V zgornje nadstropje vodi tudi zanimivo leseno odprto stopnišče. Tudi okoli hiše je še nekaj stvari, ki pričajo o njeni zgodovini. Za hišo, denimo, še vedno raste tisa, ki jo je posadil eden prejšnjih stanovalcev, vrtnar Maks Intihar pred njegovim odhodom v Ameriko. Kot eno od zanimivosti hiše iz preteklosti omenjajo tudi Ivana Cankarja. Po ustnem izročilu se je ta na kratko ustavil v njej leta 1906, ko je v Zagorje prišel na shod v gostilno Medved, ki še vedno stoji nasproti hiše. Hiša zanimivo tudi nikoli ni bila poškodovana, vsaj iz ohranjene dokumentacije in ustnega izročila tega ni razbrati. Je pa na primer ob koncu druge svetovne vojne do tal pogorelo gospodarsko poslopje. Predvsem pomoči sosedov in krajanov se je bilo zahvaliti, da so z omejitvijo in pogasitvijo požara preprečili njegovo razširitev na hišo in je tudi po njihovi zaslugi hiša danes najstarejša v Zagorju.

Foto: ČZ