V Zagorju vabijo na čiščenje okolja

V občini Zagorje ob Savi se bodo ta konec tedna začele prve čistilne akcije po krajevnih skupnostih. V soboto, 22. marca 2025, se bodo čiščenja narave tako lotili v krajevnih skupnostih Izlake, Šentgotard, Mlinše-Kolovrat, Tirna in Podkum. V KS Rudnik-Toplice čistilno akcijo načrtujejo 29. marca, v KS Kisovec-Loke bodo čistili med 1. in 15. aprilom, v KS Šentlambert 5. aprila in v KS Kotredež ter KS Čemšenik 12. aprila.
Občina Zagorje ob Savi bo tudi tokrat udeležencem zagotovila malico, zaščitne rokavice in vrečke za odpadke, Komunala Zagorje bo poskrbela za odvoz odpadkov, zbranih v vrečah ob cestah in na ekoloških otokih.
Tudi letos pa bo Komunala Zagorje poskrbela za organiziran odvoz nevarnih odpadkov, akcijo odvoza načrtujejo v mesecu aprilu.

Foto: ČZ

Iskra tudi po Iskri

Nekdanje trboveljsko podjetje Iskra je eno tistih, ki jih je v letih po osamosvojitvi Slovenije in z občutnim skrčenjem tržišča doletela klavrna usoda. Nekdaj uspešno in znano podjetje tudi izven zasavskih meja je šlo v stečaj, delavci pa po različnih poteh. Nekateri so dočakali upokojitev, drugi so imeli manj sreče in so morali službo iskati drugod, spet tretjih ni več. Pa vendar je bilo, kot se še danes mnogi med njimi spominjajo, vseeno luštno in so bili lepi časi, dokler so trajali.
Prav zaradi tega in časov, kakršni so sedaj, se je porodila ideja, da bi se nekdanji sodelavci kdaj spet srečali. Tu in tam, a vendarle. Pred petnajstimi leti so organizirali prvo srečanje nekdanjih zaposlenih, ki so sedaj že dolgo upokojenci. Nekaj bivših delavk Iskre se je dobilo in prijetno druženje ter obujanje starih časov so bili povod, da so sklenile, da bi se dobivale vsako leto. Resda je na začetku to bila le ideja in želja, a sta prerasli v zdaj že tradicionalna srečanja.

To naj ostanejo
Zanje si želijo, da bi se tudi v bodoče nadaljevala. A želje so eno, čeprav so velike, od besed k dejanjem pa je malce daljša pot. »Smo upokojenke, z majhnimi pokojninami in vse, kar organiziramo, organiziramo same ter na svoje stroške. Več, kot nas je, lažje pridemo skozi, kot se reče. Marsikatera bi se prav tako zelo rada udeležila srečanj, a ji finančno stanje preprosto ne dopušča. Poleg finančnih pogojev je vsako leto tudi nas manj, kar se še dodatno pozna pri udeležbi,« pravi pobudnica ideje in organizatorka srečanj Bojana Mastnak.
Vsako leto pripravijo srečanje okrog dneva žena, letos so srečanje organizirale 14. marca. Dobijo se v gostišču Mala malca’. »Pripravimo krajši kulturni program, v katerega vključimo udeleženke in tudi naše vnuke. Sledi večerja, po njej pa sproščeno klepetanje in zabava. Tokrat nas je bilo 45. In potem se celo čudimo, da je dež? Pri toliko ženskah, ki ne znajo biti ravno tiho in toliko »šimfanja«? Še dobro, da se dobimo le enkrat letno,« se šali Bojana.

Dan žena za dedca
Na srečanjih je tudi častna izjema, moški glasbenik, ki skrbi za glasbo v živo in zabavo. Zadnja leta je to Miran Rus. Sedaj pretežno tako imenovani one man band, v Zasavju pa sicer znan tudi kot član dua Evergreen. Bržkone mora biti res fant od fare in tudi dedec z nekaj korajže, da se na dan njihovega praznika pomeša med nekaj deset udeleženk. A so ga sprejele medse. Zadovoljne so z njegovimi nastopi, skupaj se na veliko šalijo in pravzaprav skupaj celo praznujejo 8. marec. »Zdaj je »ena« od nas, haha,« si ga malce privoščijo na njegov račun. Tudi letos se je tako pelo, plesalo in zabavalo. »In to kar nekaj časa. Običajno se dobimo ob 17. uri, domov pa se pogosto odpravimo šele proti polnoči. Nismo še niti približno za staro šaro. V koš damo tudi kakšne mlajše od nas,« doda Bojana.
Upokojenke si želijo, da bi se njihova srečanja nadaljevala tudi v prihodnje, četudi le enkrat letno. Zato imajo željo, da bi jim nasproti prišel kakšen sponzor, nekdo, ki bi jim finančno ali kako drugače olajšal organizacijo in samo srečanje. »Letos nam je nekaj primaknila Občina Trbovlje in nadvse hvaležne smo za to,« poudari Bojana, ki ima večino organizacijskih vajeti v svojih rokah in kljub odgovornosti ter potrebnem času in energiji vsako leto znova pripravi srečanje Iskric. »Najpomembneje je, da negujemo dolgoletna prijateljstva, navsezadnje smo v službi skupaj prebile toliko in toliko let in dočakale upokojitev. Zato bi res rade, da bi naša srečanja bila tradicionalna tudi še naprej,« strne želje vseh udeleženk.

Foto: ČZ

Mitja, Peter in Žiga prinesli 5 medalj

V Zasavju je že kar navada, da športniki iz VDC Zagorje s tujih tekmovanj prinesejo medalje. Trije njihovi varovanci, Mitja Čamer, Peter Lenart in Žiga Zor, so jih osvojili tudi tokrat. Na Zimskih svetovnih igrah specialne olimpijade so dobili 5 odličij. Peter in Mitja sta v svoji skupini osvojila drugi mesti, Žiga pa je bil četrti v lažjem veleslalomu. Na super veleslalomu je Mitja osvojil bron, na slalomu sta s Petrom osvojila srebro in bron. Na igrah je sicer sodelovalo 16 slovenskih športnikov, 100 različnih nacij in preko 1500 tekmovalcev. Slovenci so tekmovali v krpljanju, teku na smučeh in alpskem smučanju.
»Konkurenca je bila zelo močna, imel sem malo treme, a sem osvojil 3 medalje,« pravi Mitja. Peter pa dodaja: »Med konkurenco smo se najbolj bali domačinov Italijanov in Kanadčanov. Zelo močna je bila tudi Nizozemska«.

Navijala tudi predsednica
Slovenske športnike je tik pred odhodom v Torino sprejela predsednica RS dr. Nataša Pirc Musar, ki jim je zaželela popotnico in povedala, da bo tudi sama navijala zanje. Z ekipo VDC sta bila trenerja Domen Pociecha in Tinkara Kovač. »VDC je zelo športno naravnan in sistematično delamo z vsemi športniki, tako da pokrivamo dejansko vse športe. V čast in velik ponos nama je bilo biti trenerja take ekipe. Po Torinu in Sestrieru je odmevalo Kdor ne skače ni Slovenc. Igre so bile res nepozaben dogodek. Športniki z intelektualno oviro na takih tekmovanjih pokažejo, da so del družbe, sposobni marsičesa in neustrašni. S svojo udeležbo prinašajo neizmerno veselje, pozitiven pogled na svet in dokazujejo, da so ovire premostljive,« pravi Kovačeva.» Zelo sem ponosen na vse športnike in celotno delegacijo, saj smo za Slovenijo zbrali neverjetnih 20 medalj, od tega 11 alpski smučarji, 6 tekači na smučeh in 3 krplarij. To pomeni, da imamo dobro postavljen sistem dela in kar je najpomembnejše, da dobro delamo. Ekipa trenerjev pod vodstvom vodje delegacije Suzane Bohorč in pomočnice vodje Urške Kustura je opravila fantastično delo in delovala povezano, usklajeno in profesionalno. Ustvarili so neverjetno kemijo in vzdušje, ki nas je popeljalo do teh uspehov. Najbolj me veseli to, da se bolj kot medalje svetijo nasmehi športnikov,« dodaja Pociecha.

Za uspeh podpora
Poleg domačih, prijateljev in sodelavcev imajo zagorski športniki vseskozi podporo tudi s strani VDC. »Specialna olimpijada je sploh za naše uporabnike izredno pomembna. Na ta način se opolnomočajo, so ponosni, priznanja dobijo tudi od nas, ki jih res spodbujamo na vsakem koraku. Pogosto pa tudi osmišlja njihova življenja, da imajo voljo, da se ne predajo, da je s trudom in voljo mogoče vse,« pravi v. d. VDC Hedvika Kovač.
Ob vrnitvi so jim sodelavci, starši in prijatelji pripravili sprejem, pozdravil in čestital jim je tudi župan Matjaž Švagan, v spremstvu policije pa so jih s sireno pripeljali gasilci iz PGD Čemšenik. Vsi trije dobitniki medalj sedaj praznujejo uspeh, kaj kmalu pa bodo spet nadaljevali s treningi. Čez dve leti bo naslednja specialna poletna olimpijada v Čilu in VDC-jevci si želijo uvrstitve na tekmovanje in kolajn tudi tam.

Foto: ČZ in VDC Zagorje

Direktorica MC Hrastnik na čelu KRC

Svet JZ za kulturo, šport, mladino in turizem KRC Hrastnik je na izredni seji imenoval novo direktorico. Kot vršilka dolžnosti je bila soglasno izbrana Nina Kavzar, ki sicer vodi tudi MC Hrastnik.
»Najprej se moram spoznati s stvarmi, pri katerih doslej nisem sodelovala, čeprav sem bila vpeta pri večini programov. Delovanje zavoda sicer poznam. Nadaljevala bom s tekočimi projekti,« pravi Kavzarjeva. Ima že tudi nekaj svojih zamisli. »Trenutno, kot rečeno, bomo nadaljevali s tekočimi stvarmi, za ostalo pa bomo videli, kaj prinese tudi čas. Dosedanji projekti in delovanje so bili dobri, želela bi pohvaliti prejšnjega direktorja, ki je zelo dobro zastavil delovanje in si tudi sama želim, da v tem duhu nadaljujemo,« še doda.
Vršilka dolžnosti je bila imenovana do imenovanja direktorja, vendar največ za eno leto. Razpis za novega direktorja bo objavljen najkasneje do meseca maja. V primeru, da bodo razpisna opravila stekla kot načrtovano, naj bi občinski svet na junijski seji imenoval in potrdil direktorja.

Foto: ČZ

Šest desetletij brez recepta

V Domu starejših Franc Salamon v Trbovljah so pred kratkim obujali spomine na posebno poroko. Stane Cenc je skupaj z vodstvom in zaposlenimi za ženo Dragico pripravil manjšo slovesnost. Praznovala sta namreč diamantno poroko oziroma 60 skupnih zakonskih let. Čeprav gre za obletnico, ki je ne dočaka ravno veliko parov, sta si zaželela preprostega obeleženja. Od direktorice in ekipe zaposlenih sta prejela čestitke in šopek, zapeli so jima člani domskega pevskega zbora, ki so tudi stanovalci, slavljenec pa se je zavrtel z direktorico. Zaplesala, kot sta se pošalila, sta tudi z ženo, ki je na vozičku in jo je zavrtel kar na njem. »Nisva želela kakšnega pretiravanja, prav tako ni bilo ne predolgo, ne prekratko. Skupaj smo se poveselili, zapeli, zaplesali in nazdravili,« pravi Stane. Ženini sostanovalci in zaposleni so jima zaželeli zdravja in sreče tudi še naprej. »Zdravja si pravzaprav najbolj želiva, to je v najinih letih najpomembneje. Pa da bi se še naprej seveda imela rada,« pravi slavljenka.

Ljubezen, pogovarjanje in prilagajanje
Ob takšnem zakonskem jubileju je precej vprašanj o tem, ali imata kakšen skrivni recept. »Ali sploh obstaja? No, najprej moraš seveda dočakati najina leta, da lahko obeležiš tudi takšen zakonski jubilej,« sta se pošalila. »Midva sva se vedno pogovarjala, tudi prilagajati se je treba. Narediš po najboljših močeh, kot veš in znaš. Učiš se sproti, tudi na napakah, kot sicer na sploh v življenju. Pridejo dobri in slabi dnevi, vsak se kdaj tudi skrega, kar je normalno. Pa seveda sva se imela in se še imava rada,« povesta. Stane je po svoji ideji dal oblikovati tudi posebno voščilnico s poročno in sedanjo fotografijo, zapisal pa je tudi »Sva se spoštovala in rada imela, zato sva 60 lepih skupnih let doživela«.
Stane je do deset let pred upokojitvijo delal v nekdanji trboveljski Strojni tovarni, najdlje kot vodja približno 500 delavcev osrednje STT. Upokojitev je dočakal kot privatnik v podjetju, ki sta ga imela skupaj s sinom. Dragi pa je od prvega do zadnjega dne službe bila zaposlena na takratni trboveljski Ljubljanski banki. Na stare čase imata lepe spomine. »Vsi smo bili enkrat mladi, pa tudi časi in ljudje so bili povsem drugačni. Veliko je bilo druženja, ljudje smo bili zadovoljni z življenjem, plačami,« se spominjata. Takrat je bilo tudi neprimerno več porok kot danes. »Pari so hodili 2 ali 3 leta, potem pa so se običajno poročili. Tudi materinska starost je bila veliko nižja, kot je danes. Večina žensk je postalo mama tam nekje pri 25, kar je bilo več, se je zdelo že pozno. Starejši so vedno rekli, da tiktaka biološka ura,« pravi Dragi.

Kljub službi običajno družinsko življenje
Stane je zaradi narave službe in drugih funkcij pogosto izostal od doma več od 8 ur. Zato je glavna doma bila žena. Poleg službe je gospodinjila, večinoma je vzgajala sina. »Videli smo se nekaj pozneje, to je pač bil del življenja. Nadoknadili smo z dopusti, izleti, veliko smo tudi potovali tako po tedanji Jugoslaviji, kot tujini,« pravi Stane o tem, da družina zaradi službe ni trpela. Ne doma, ne v službi ni bil strog, pa so kljub temu stvari tekle, kot je treba. A danes in v tej situaciji si ne predstavlja, da bi bil še enkrat mlad, kako bi gradil kariero in imel normalno družino. Z ženo poldrugo leto zaradi njene bolezni in stanja stanujeta ločeno. Sam biva še doma. »Dokler bom lahko skrbel zase, potem pa se bom tudi sam preselil v Dom. Ženo vsak dan obiskujem, zadovoljen sem z oskrbo in odnosom v Domu,« pravi Stane. Kako pa se znajde doma sedaj sam? »Skuham, pospravim. Znam za štedilnikom, tako da mi ravno sile ni. Edino z ribami pa nimam sreče. Pa se ne jezim. Enkrat na teden grem v restavracijo. Pa še pomivati mi ni treba,« pravi. Poleg na obisk k ženi je vsakodnevno pravilo druženje s prijatelji, nekdanjimi sodelavci in drugimi v trboveljskem Rudarju. »Debatiramo, igramo karte, se družimo in, seveda, »šimfamo«. Sicer pa še vedno precej berem, rad rešujem križanke, gledam televizijo, spremljam časopise. Tako da mi dan mine mimogrede. Nikoli mi ni dolgčas,« še pove.

Foto: ČZ in osebni arhiv