Letošnje leto je v Trbovljah tudi v znamenju rudarske stavke izpred desetih let. Leta 2014 je namreč prav v osrčju Zasavja bila zadnja uradna rudarska stavka v Sloveniji. Stavka je pomenila nek končni mejnik v poslavljajoči se gospodarski panogi, ki je poltretje stoletje močno zaznamovala ne le Zasavje in Slovenijo, ampak tudi nekdanjo Jugoslavijo. Stavkajoči so se zanjo odločili, ker so zase zahtevali tisto, kar jim pripada, a ni kazalo, da bodo dobili. Letos so spomin na stavko v Trbovljah obeležili že tretjič. Po razstavi na prostem pred trboveljskim muzejem in proslavi v vašhavi na Ajnzerju še z domoznanskim večerom v trboveljski knjižnici. Gost je bil Toni Lisec, v času stavke glavni rudniški sindikalist in eden izmed pogajajočih se med stavkajočimi v jami. Kako se danes, s pretekom vmesnega desetletja, spominja stavke, ki je pod zemljo trajala nekaj dni in kaj je pomenila ter pustila za seboj?
»Stvar je po 10 letih pravzaprav še sveža, menim, da se bo dejansko videlo kaj je to bilo in kako in zakaj je bilo čez kakšnih recimo 20 let. Kot sem že povedal, ta stvar po mojem mnenju ni za proslavljati, je pa prav, da se obeleži. Na nek način je to bila nekakšna intimna stvar nas, ki smo stavkali in tistih, ki so bili zraven,« pravi.
Na srečanju je obudil tudi nekaj spominov na tedanjo slovensko premierko Alenko Bratušek, ki je stavkajoče obiskala v jami. »V jami jo je bilo vidno strah, saj je na sploh bila prvič pod zemljo oziroma v jami. Poleg tega pa najbrž ni ravno pomirjajoče zavedanje, da si 250 metrov pod površjem,«. Bratuškova se je sicer udeležila tudi proslave na Ajnzerju ob 10. letnici stavke.
Lisec je na domoznanskem večeru izpostavil tudi svoj kritični pogled na tedanje stanje in dogajanje ter dogajanje pred tem. Še danes se mu zdi nepojmljivo, da se mora človek v 21. stoletju za izboritev tistega, kar mu pripada, zateči k takšnemu načinu. Danes si v okviru društva Perkmandeljc, katerega predsednik je, prizadeva za ohranitev rudarske dediščine ter spominov na rudarsko panogo za bodoče rodove. »Škoda in nedopustno je, da bi šlo vse to v pozabo in propad, edino prav pa bi bilo tudi, da bi tudi Trbovlje kot Trbovlje imelo nekaj od tega tudi v prihodnje,« meni.
Foto: ČZ
