Staro trboveljsko pokopališče, ki je sicer del in v lasti župnije, že pet let urejajo prostovoljci. Vsakoletne akcije sta se domislila knjižničar Robi Čop in upokojeni muzejski uslužbenec Edi Hribšek. Prvo leto sta se čiščenja lotila kar sama, naslednje leto pa sta poleg povabila tudi Karitas. O prostovoljni pokopališčni akciji se je razvedelo, pridružilo se je še nekaj aktivistov in delo, ki ga opravljajo generalno enkrat ali dvakrat vsakoletno, je postalo že tradicija.
Skoraj končana so tudi letošnja spomladanska dela, ki so še posebej obsežna in zahtevna. Poleg siceršnjih očiščevalnih del so namreč letos rokave zavihali še za nove. Predvsem so si zadali, da poleg okolice očistijo tudi spomenike, kar je naravnost klicalo po akciji. »Spomeniki so prevrnjeni, zaraščeni, razpadli. Odstranjujemo stare sveče, odpadle veje, grmičevje, ki prerašča grobove, pivske plastenke, smeti,« pravi. Edi Hribšek.

Spomeniki pod zemljo in v potoku
Te dni podirajo drevje ki je rastlo po pokopališču iz grobov, med grobovi, po poti. Ko je drevje podrto ga je treba odstraniti, nato se je pokosilo, pograbilo in začelo nazaj postavljati spomenike, ki jih je podrl čas ali oskrunjevalci. »Takih je bilo kar okoli 30. Nekatere so zmetali po hribu v potok, da smo jih morali potegniti ven z verigami ali vrvjo. Trenutno se čistijo in urejajo grobovi, ampak zaradi dežja in blata gre zelo počasi. Nazadnje bomo pa uredili še pot s peskom, ki ga je priskrbela prijateljica. V ekipi je 10 prostovoljcev ter fantje s Karitasa, bilo je tudi nekaj svojcev pokopanih,« pove.
Največ dela je zahtevalo odstranjevanje drevja, najtežje pa je nazaj postavljati spomenike, saj so težki krepko čez 100 kg. Za pijačo in malico so poskrbele dobre duše. Vrtnarstvo Hodak je podarilo samokolnico rož, ki se bodo zasadile na grobove brez lastnikov. Hribšek je pri čiščenju naletel na kamen, kot je sprva mislil, a ta ni šel ven in se je izkazalo da gre za zakopan spomenik. Našel je še dva. Domnevajo, da jih je zakopanih še več, ki so bili bodisi prevrnjeni zaradi dotrajanosti, bodisi zaradi naravnih ali človeških dejavnikov. Sicer pa se je porodila tudi ideja o postavitvi spomenika vsem žrtvam rudarskih nesreč v času rudarjenja v Trbovljah. Če bodo našli sponzorja, bi postavili tudi večji pano s kratko zgodovino pokopališča v treh jezikih. »Če ne bo sreče, bomo poskusili s prostovoljnimi prispevki,« še pravi Hribšek.

Foto: Edi Hribšek