»Mi smo pa od tam doma, kjer se sonce ne smehlja. Kjer ni tratice nobene, kjer ni šumice zelene…«.
Prišli so tako rekoč od nikoder. S trboveljskih knapovskih gankov in osupnili tedanjo Jugoslavijo, Evropo in na koncu še svet. Ta še nikoli prej ni slišal, da bi otroci tudi najbolj zahtevne pesmi peli tako popolno. Peli so na turnejah v velikih dvoranah, na samostojnih koncertih in tekmovanjih, poslušale so jih množice, politiki in kronane glave. Leta 1936 so muzikologi na mednarodnem kongresu za sodobno glasbo v Pragi strmeli nad partiturami njihovih pesmi. Menili so, da ni zbora, ki bi to zmogel zapeti. Na tekmovanju na Dunaju so premagali tudi legendarne Dunajske dečke in postali najboljši otroški pevski zbor na svetu. Leta 1938 je njihov koncert v neposrednem radijskem prenosu iz Evrope v Ameriko prenašalo v živo 110 ameriških radijskih postaj. To so bili Trboveljski slavčki. Mineva 90 let od ustanovitve zbora in 80 od njihovega zadnjega nastopa.

Brez Šuligoja nič
Kdo bi vedel, ali bi sploh nastali in ali bi kdaj slišali zanje, če tik pred koncem dvajsetih let prejšnjega stoletja ne bi v Trbovlje prišel poučevat Avgust Šuligoj. V revirje je prišel v času največje socialne krize in bede rudarskega ter delavskega razreda, v času lakote in pomanjkanja. Bil je glasbenik in zborovodja in v Trbovljah je želel ustanoviti otroški pevski zbor. Iskal je pevce in, kot so kasneje opisovali tisto kar se je zgodilo, doživel čudo. Pri iskanju je naletel na vrsto izjemnih glasov. Otroci iz trboveljskih knapovskih kolonij so namreč imeli angelske glasove. Do tedaj v tistem času in okolju temu tako rekoč ni skoraj nihče posvečal pozornosti. Vladala sta pomanjkanje in lakota, rudarji so za mizerne plače garali globoko pod zemljo v težkih in nevzdržnih razmerah, stanovanja so bila bedna in majhna, pogosto so se v eni sobi drenjale tudi dve ali tri družine. In v teh surovih krajih je naletel na bogastvo talenta in ustvaril zbor, ki je pozneje navdušil povsod.
Bil je njihov pedagog, organizator in umetniški vodja, drugi oče. Tisto, kar se je začelo kot fenomen, je naslednjih deset let bilo čudo, ki so se mu čudili tudi največji glasbeni strokovnjaki. Iz grl majhnih, suhih, bosonogih in razcapanih otrok, ki so živeli v pomanjkanju in revščini, so zveneli glasovi, ki so ime takratne kraljevine Jugoslavije in Trbovelj ponesli daleč preko meja. Svet je ob pogledu na drobne otroke brez vsakršne glasbene izobrazbe, ki so prva leta peli v ubornih oblačilih, a brez popolnoma vsakršnega strahu in treme stali na odru in pometali s konkurenco, stoje ploskal in jokal. Kaj so Slavčki imeli za razliko od drugih zborov? Poleg talenta so peli o tistem, kar so poznali in kar so čutili. »Prišli so, da iz najčistejših grl zapojo vsemu svetu veliko tožbo trboveljskega gorja in da hkrati izpričajo pred njim, koliko nepokvarjene lepote, koliko žive dobrote se snuje v človeku rudarskih dolin,« je nekoč o njih zapisal denimo domačin Ludvik Mrzel. Ko so peli pesem Čače moj, o rudarskem očetu, ki ga je ubilo v rudniku globoko pod zemljo, so ljudje hlipali. Ko so zapeli Pesem rudarskih otrok oziroma, kot se je pesmi o rodnih Trbovljah oprijel naslov Mi smo pa od tam doma, jim ni bilo para in so poslušalci glasno jokali.

Premagali Dunajske dečke
»Ne vem, če se bo tak zbor še kdaj ponovil. Tak zbor se rodi enkrat na tisoč let,« meni trboveljska pevka Breda Perme, hčerka in nečakinja Slavčkovih pevk Ivanke Brlec Urbanija in še živeče Danice Brlec Rozina. Z lahkoto so glasovno poleteli v najvišje višine in se spuščali v nižine, spričo česar so jih strokovnjaki namesto Slavčki imenovali kar čudež. Zbor je v desetletnem obstoju dosegel tako rekoč vse, kar je bilo mogoče. Njegova zgodba in pot se še danes zdita fenomenalna.
O neverjetni zgodbi otrok iz revnega rudarskega mesteca se mnogih stvari spominja tudi Jožefa Tomšič Kovačič. Gospa je januarja praznovala 101. rojstni dan in je najstarejša od le še peščice živečih originalnih članov. V zboru je pela vseh deset let, kasneje tudi v obujenem povojnem odraslem mešanem pevskem zboru Slavček. »Najdragocenejše, kar so mi dali Slavčki, so čast biti del njihove neverjetne zgodbe in prijateljstva, ki so se stkala za vse življenje. Bila je beda, kakršne si danes ne morete predstavljati, a vendar tistih let ne bi zamenjala za nič na svetu. Bili smo revni in lačni, a smo znali deliti in se vzeti skupaj. Sprli smo se, tudi zravsali, čez pol ure pa je bilo vse pozabljeno,« pravi. Najlepši spomini, ki jih ima, so gostovanja. Videli so svet in doživeli sprejeme, ki so revne knapovske otroke plašili. »Ko so nam že pri zajtrku na gostovanjih v čast igrale vojaške godbe, smo bili čisto tiho in smo le jedli. In ko so nam za zajtrk prinesli golaž ali kakšne tako imenovane fine jedi, sploh nismo upali jesti. Knapovski otroci nismo bili vajeni tega in jedi sploh nismo poznali,« pravi. Če bi ji bilo dano, da bi bila znova majhna in mlada, bi ponovila prehojeno pevsko pot.
Kakšni so bili Dunajski dečki, legendarni, še vedno delujoči pevski zbor, ki so ga Slavčki premagali? »Zelo prijazni fantje, dečki pravzaprav, saj smo bili starostno enake generacije. Odlični zbor so bili. Povabili so nas na tekmovanje na Dunaj. Mi pa smo jih nabrisali,« se smeji ob pripovedovanju o zmagi, s katero so Slavčki postali najboljši zbor na svetu.

Spomini tudi knjižni
Pokojna Rezika Koritnik, glavna solistka zbora, ki je poznana tudi kot pevka legendarne Mojčine pesmi iz filma o Kekcu, je o Slavčkih napisala spomine, prav tako pokojni Jože Skrinjar. »Bila sta vešča tudi peresa,« pravi Jožefa. Sama hrani arhiv o zboru in je zakladnica spominov in pričevanj, saj je njen um kljub častitljivim letom bister. O legendarnem zboru je knjigo napisal tudi Roman Kukovič.
Tik pred začetkom druge svetovne vojne je zbor po desetletni poti utihnil. V Ljubljani so imeli v Filharmoniji še zadnji koncert, nato so ugasnili. »Prišla je vojna. Obuditi zbor tudi po njenem koncu pa ni bilo mogoče. Otroci smo odrasli v može in žene, mnogo fantov iz Slavčkov je dalo življenja za domovino, veliko članov in članic je med vojno tudi umrlo,« pravi. Pa vendar tudi neusmiljeni čas in vojna nista mogla zboru do živega. »Nikoli si nisem mislila, da bom dočakala 101 leto, še manj, da bo spomin na zbor živ 80 let od zadnjega nastopa. Zdaj pravzaprav šele vidimo, kaj so bili Slavčki. Prestali so najtežji preizkus od vseh, preizkus časa,« meni.
Mnogo Trboveljčanov meni, da je nesprejemljivo in nedopustno, da ne zbor, ne Avgust Šuligoj v Trbovljah nimata nobenega posebnega obeležja, kljub temu, da bi morala biti zapisana z zlatimi črkami. Ime zbora nosi soba v Delavskem domu, to pa je bolj ali manj tudi vse. Za kaj več se ni potrudila nobena od občinskih oblasti.
A devetdeset let od ustanovitve Slavčki še vedno veljajo za fenomen otroškega in mladinskega zborovskega petja. Nekateri nekdanji otroški pevci so se leta 1949 pridružili novoustanovljenemu mešanemu pevskemu zboru Slavček, ki je deloval do leta 2010. Otroški Slavček pa kljub prenehanju delovanja ni utonil v pozabo. Živi v spominih in zgodovini. Odšel je v legendo.

Foto: osebni arhiv Brede Perme, ČZ