Taborniki iz rodu Polde Eberl Jamski so tudi letos organizirali akcijo pomoči pri selitvi žab. Tokratna je že deseta po vrsti, v kateri s prostovoljci skrbijo, da čim več žab v času paritev pride do ribnika v Evroparku in nazaj. Gre za prenašanje različnih vrst žab čez cesto proti Kotredežu in Čemšeniku, na kateri zaradi prometa, hitrosti in tudi neobzirnosti voznikov poginejo številne.
Čeprav se sliši kot preprosta akcija, vendarle ni čisto tako. Vse žabje vrste se ne ženijo istočasno, zato se je treba smiselno organizirati za izvedbo akcije, da bo ta najbolj uspešna. Glavne se lotijo, ko so migracije na vrhuncu.

Veseli pomoči
Taborniki na akcije vabijo tudi druge prostovoljce. Predvsem so veseli otrok, saj se ti tako obenem tudi osveščajo ter učijo pravilnega odnosa do narave in živali. »Odzivi na akcijo so pozitivni. Akcije se udeleži lepo število otrok, ki so člani, pomagati pridejo pa tudi drugi, ne le taborniki. Pri nekaterih pomagajo še starši. Z udeležitvijo na akcijo in izvedbo smo kar zadovoljni,« pravi Anže Judež iz rodu Eberl Jamski. Za udeležbo v akciji je potrebna določena oprema. Rokavice, vedro, svetilka in odsevni brezrokavnik. Prenašanje žab namreč poteka ko se stemni in čez cesto, zato je potrebno varnost zagotoviti tudi za udeležene prostovoljce. Za omenjeno opremo poskrbijo taborniki. Upoštevati je treba tudi določena pravila. »Pri prenašanju je pomembno, da se jih nese v smer, v katero so namenjene in ne obratno. Če so namenjene k vodi, jih je treba nesti in izpustiti tam, če so namenjene že nazaj, pa v to smer. Vse žabe se namreč ne ženijo istočasno. Ene prej, druge kasneje, zato je treba nujno upoštevati tudi njihovo obnašanje,« doda. Ker so poleg zaradi prometa žabe ogrožene tudi z umetnim gnojenjem in drugimi oblikami uničevanja njihovega življenjskega okolja, so tovrstne akcije še toliko potrebnejše.

Najmlajši navdušeni
»Po mojih opažanjih so ljudje v Zagorju kar poučeni o žabah in so pripravljeni pomagati. To se vidi iz povpraševanj, ki jih dobimo o tem, kdaj se začnejo akcije, če lahko pridejo kljub temu da niso člani in podobno. To je razveseljivo,« pove Judež. Tudi otroci, ki pridejo, so vedno navdušeni bodisi nad reševanjem, bodisi nad žabami samimi. »Če bi lahko, bi eni to počeli tudi vsak dan,« poudari.
Marsikje po svetu imajo zaradi ogroženosti različnih živalskih vrst urejene tudi tako imenovane varne poti prečkanja. Pod več kilometrov dolgimi neprekinjenimi avtocestami, denimo, so urejeni prehodni tuneli in poti, da živali lahko neovirano pridejo tja, kamor so namenjene in bi jim sicer zaradi vse večjega in pogostejšega poseganja v njihov življenjski prostor to bilo onemogočeno. S tem se ne pomaga le živalim in ohranjanju narave, ampak se zagotavlja tudi varnost v prometu in ljudi. Zagorski taborniki sicer menijo, da ureditev takih prehodov za žabe v Sloveniji vsaj zaenkrat ni nujno potrebna, ne bi pa bilo nobene škode, če bi se tudi to uredilo vsaj ponekod. Med najbolj ogroženimi območji so po mnenju tabornikov na Primorskem.

Foto: arhiv Polde Eberl Jamski