Nekdanje trboveljsko podjetje Iskra je eno tistih, ki jih je v letih po osamosvojitvi Slovenije in z občutnim skrčenjem tržišča doletela klavrna usoda. Nekdaj uspešno in znano podjetje tudi izven zasavskih meja je šlo v stečaj, delavci pa po različnih poteh. Nekateri so dočakali upokojitev, drugi so imeli manj sreče in so morali službo iskati drugod, spet tretjih ni več. Pa vendar je bilo, kot se še danes mnogi med njimi spominjajo, vseeno luštno in so bili lepi časi, dokler so trajali.
Prav zaradi tega in časov, kakršni so sedaj, se je porodila ideja, da bi se nekdanji sodelavci kdaj spet srečali. Tu in tam, a vendarle. Pred petnajstimi leti so organizirali prvo srečanje nekdanjih zaposlenih, ki so sedaj že dolgo upokojenci. Nekaj bivših delavk Iskre se je dobilo in prijetno druženje ter obujanje starih časov so bili povod, da so sklenile, da bi se dobivale vsako leto. Resda je na začetku to bila le ideja in želja, a sta prerasli v zdaj že tradicionalna srečanja.

To naj ostanejo
Zanje si želijo, da bi se tudi v bodoče nadaljevala. A želje so eno, čeprav so velike, od besed k dejanjem pa je malce daljša pot. »Smo upokojenke, z majhnimi pokojninami in vse, kar organiziramo, organiziramo same ter na svoje stroške. Več, kot nas je, lažje pridemo skozi, kot se reče. Marsikatera bi se prav tako zelo rada udeležila srečanj, a ji finančno stanje preprosto ne dopušča. Poleg finančnih pogojev je vsako leto tudi nas manj, kar se še dodatno pozna pri udeležbi,« pravi pobudnica ideje in organizatorka srečanj Bojana Mastnak.
Vsako leto pripravijo srečanje okrog dneva žena, letos so srečanje organizirale 14. marca. Dobijo se v gostišču Mala malca’. »Pripravimo krajši kulturni program, v katerega vključimo udeleženke in tudi naše vnuke. Sledi večerja, po njej pa sproščeno klepetanje in zabava. Tokrat nas je bilo 45. In potem se celo čudimo, da je dež? Pri toliko ženskah, ki ne znajo biti ravno tiho in toliko »šimfanja«? Še dobro, da se dobimo le enkrat letno,« se šali Bojana.

Dan žena za dedca
Na srečanjih je tudi častna izjema, moški glasbenik, ki skrbi za glasbo v živo in zabavo. Zadnja leta je to Miran Rus. Sedaj pretežno tako imenovani one man band, v Zasavju pa sicer znan tudi kot član dua Evergreen. Bržkone mora biti res fant od fare in tudi dedec z nekaj korajže, da se na dan njihovega praznika pomeša med nekaj deset udeleženk. A so ga sprejele medse. Zadovoljne so z njegovimi nastopi, skupaj se na veliko šalijo in pravzaprav skupaj celo praznujejo 8. marec. »Zdaj je »ena« od nas, haha,« si ga malce privoščijo na njegov račun. Tudi letos se je tako pelo, plesalo in zabavalo. »In to kar nekaj časa. Običajno se dobimo ob 17. uri, domov pa se pogosto odpravimo šele proti polnoči. Nismo še niti približno za staro šaro. V koš damo tudi kakšne mlajše od nas,« doda Bojana.
Upokojenke si želijo, da bi se njihova srečanja nadaljevala tudi v prihodnje, četudi le enkrat letno. Zato imajo željo, da bi jim nasproti prišel kakšen sponzor, nekdo, ki bi jim finančno ali kako drugače olajšal organizacijo in samo srečanje. »Letos nam je nekaj primaknila Občina Trbovlje in nadvse hvaležne smo za to,« poudari Bojana, ki ima večino organizacijskih vajeti v svojih rokah in kljub odgovornosti ter potrebnem času in energiji vsako leto znova pripravi srečanje Iskric. »Najpomembneje je, da negujemo dolgoletna prijateljstva, navsezadnje smo v službi skupaj prebile toliko in toliko let in dočakale upokojitev. Zato bi res rade, da bi naša srečanja bila tradicionalna tudi še naprej,« strne želje vseh udeleženk.

Foto: ČZ