Rudarsko dediščino v Zasavju ohranja tudi trboveljska domoznanska skupina. Gre za skupino ljubiteljev lokalne preteklosti, ki raziskuje zgodovino, jo ohranja in prenaša naprej mlajšim rodovom. Na tokratnem srečanju v trboveljski knjižnici so pod mentorstvom Roka Sterniše, Roberta Čopa in Tomaža Deželaka predstavili arhiv o vhodnih rovih, jaških in vhodih v rudnik. Zbirka je zanimiva, saj je to prvič, da so zbrani vsi, ki so kdaj obstajali. Arhivirani so tudi tisti, ki so obstajali le kratek čas, pa takšni, ki so danes bili že pozabljeni in podobno.
Arhiv je nastal delno s prerisanimi zemljevidi iz Orožnove knjige Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, večina pa je z različnih rudniških kart. Opisi najstarejših rovov z letnicami zgraditve so v glavnem povzeti po Orožnovi knjigi, pri ostalih pa so si pomagali s kartami različnih obdobij, predvsem let 1874, 1885, 1893, 1909, 1943… Mogoče kakšen rov, sploh starejši Maurerjevi, ni najbolj točno vrisan in »striže« za nekaj metrov ali celo nekaj deset metrov, kar pa po vseh spremembah v reliefu niti ni preveč pomembno. Imena rovov so zapisana s slovenskimi imeni, čeprav so bila do leta 1918 uradno zapisana v nemščini, kot denimo Neža – Agnes. Starejši Maurerjevi rovi, ki so bili dejansko poimenovani po njegovih poslovnih partnerjih ali članih družine, so bili izvirno zapisani s pridevnikom »sveti«, ki pa se v pogovorni obliki in na novejših kartah ni uporabljal.

Foto: arhiv trboveljskih domoznancev