V Trbovljah je na zadovoljstvo občanov že nekaj dni normalno vozna cesta na odseku med vrhom Šuštarjeve kolonije oziroma po domače Pauer kolonije in naseljem Ribnik, ki se konča v križišču proti Tereziji ali proti Žabjeku nasproti nekdanjega bajerja.
Gre za odsek, ki je dolga leta v nejevoljo spravljal številne občane, saj je bila vožnja in tudi hoja v preostalih letnih mesecih tu zoprna, pozimi pa še dodatno nevarna. Cesta je bila namreč ozka, brez pločnikov, ob straneh sta bila kanala, kar je prometne pogoje še poslabšalo. Ob srečanju dveh osebnih avtomobilov je šlo, tako rekoč, komaj mimo. Nevarno pa je bilo tudi zaradi in za pešce.
V letošnjem letu pa je po kar nekaj časa trajajočih delih cesta sedaj urejena, kot je treba. Dolžina trajanja urejanja je posledica stvari, ki jih je bilo treba postoriti, kar je kljub temu in zavedanju povzročilo tudi nekaj slabe volje, saj je v vsem času del cesta bila zaprta za ves promet in se je bilo treba voziti naokoli bodisi čez Terezijo, bodisi Žabjek.
Sedaj je že nekaj dni vozna nemoteno, urejena pa je tudi vizualno. Cestišče je urejeno, vidno in dovolj široko, da vožnja v obe smeri tudi ob srečanjih avtomobilov poteka brez težav in nevarnosti. Neprimerno boljše je urejeno tudi za pešce. Če prej na nobeni strani ceste ni bilo pločnika in so morali zato hoditi ob robovih že tako ozke ceste ob nevarnosti tako zanje kot za avtomobile, je sedaj moč brez težav hoditi po pločniku na obeh straneh. Glede stanja in videza prenovljenega cestišča pa je pozitivne ocene in pohvale slišati tudi s strani občanov.

ČZ
Foto: ČZ

Po dolgoletnem odločanju je sodni epilog dobila zgodba o sporu med Občino Zagorje in dediči pokojnega predsednika vlade ter premiera dr. Janeza Drnovška. Zadeva je na zaključek čakala leta, saj je pokojnikov sin Jaša Drnovšek kot siceršnjo pravico izkoristil vse možne pravne poti in je sedaj piko na I dalo Ustavno sodišče.
Občina Zagorje ob Savi, kjer je nekaj časa bival in tudi delal pokojnik, je v spomin nanj poimenovala osrednji mestni park in vanj postavila tudi njegov doprsni kip. Takšno odločitev je po anketah sodeč podprla tudi večina vprašanih občanov. S poimenovanjem parka in postavitvijo kipa pa se, kot zatrjevano skladno z željami, stališči in filozofijo dr. Drnovška, niso strinjali njegovi svojci. V njihovem imenu je zato pokojnikov sin Jaša Drnovšek na trboveljskem Okrajnem sodišču vložil v pravdnem postopku tožbo zoper Občino Zagorje za odstranitev kipa ter preimenovanje parka.

Prvostopno sodišče DA, Višje NE

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbi, na sodbo pa se je Občina pritožila. Višje sodišče je zavrnilo prvostopno sodbo in tožnikovo tožbo. Odločitev temelji na presoji, da je bil dr. Drnovšek zaradi političnih funkcij in kasneje tudi kot pisatelj in filozof javna oseba najvišje stopnje oziroma absolutno javna oseba par excellence, zaradi česar se je polje njegove zasebnosti trajno zožilo. Višje sodišče je sprejelo tudi stališče, da je med pravico do pietete svojca in osebnostno pravico pokojnega tesna prepletenost v smislu, da svojci ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom, če z njim ne bi uspel niti pokojnik, če bi še živel. Dedičeva pravica do pietete naj bi trčila ob pravico javnosti do informiranja v enaki meri in obsegu, kot bi z njo kolidirala pokojnikova osebnostna pravica do zaščite lastne podobe in imena. Slednja naj bi bila za absolutno javne osebe par excellence sicer lahko omejena, a le, če se posega v strogo intimno sfero z namenom očitne zlonamernosti, usmerjenje zgolj v potešitev zvedavosti ljudi. Postavitev kipa in poimenovanje parka po stališču sodišča ne spada vanjo. Poseg v del zasebnosti dr. Drnovška je dovoljen, ker je poimenovanje parka ali postavitev kipa v našem kulturnem krogu odraz spoštovanja in ker kip tudi brez dodatnih oznak lahko posreduje javnosti informacije o vlogi pokojnega kot predsednika vlade in države. Postavitev kipa in poimenovanje parka naj bi bila v interesu javnosti. Soglasje svojcev za poimenovanje javnih prostorov po določilih veljavne tozadevne zakonodaje ni potrebno.

NE še Vrhovno in Ustavno sodišče

Ustavno sodišče, ki je v verigi instanc zadnje odločalo o sporu, se je zaradi redkosti ali cel

o nenavadnosti predmetne zadeve pri odločanju oprlo tudi na tuje odločitve v podobnih ali enakih zadevah. Pri iskanju odgovora, ali pomenita postavitev kipa in poimenovanje parka brez soglasja svojcev dopusten poseg v pravico svojca do pietete, sta sodišči na to, v praksi zelo redko zastavljeno vprašanje, iskali tudi v tujih sodnih odločitvah in v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice s področja varstva zasebnega življenja in osebnostnih pravic javnih oseb v povezavi s pravico do svobode izražanja oziroma zasledovanja drugega javnega interesa. V obravnavani zadevi je bilo ključno vprašanje meja pravice do zasebnega življenja in osebnostnih pravic javne osebe in sicer, v kolikšni meri ima javna oseba možnost odločanja o uporabi svojega imena in podobe. Prav ta vprašanja pa judikati, na katere se sklicuje Višje sodišče, tudi rešujejo. Sodišče se je nadalje postavilo tudi na stališče, da tako kot mora politik trpeti večje zanimanje javnosti v zvezi z njegovim političnim delovanjem in s tem trpeti posege v njegovo pravico do zasebnega življenja in osebnostno pravico, tako mora ta oseba trpeti tudi, da se je bo javnost, prav zaradi njenega političnega delovanja, želela spominjati na način, ki je običajen v tem kulturnem krogu. Zato sklicevanju sodišča na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice in na rešitve tuje sodne prakse, kljub temu, da tudi senat pri odločanju ni bil povsem enoten, ni mogoče očitati nerazumnosti in uporabe kriterijev, ki jih ne bi smelo uporabiti. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo Jaše Drnovška zavrnilo in kip ter park z imenom dr. Drnovška ostajata.