Ljudi se pogosto presoja tudi po tem, kakšen odnos imajo do živali. To velja tudi v primeru muce Maje, ki je postala nekakšna maskota dela trboveljskega naselja Opekarna.
Štirinajstletna Maja na Polaju, kot se reče lokalno, živi že vse življenje. V pritličnem stanovanju enega od stanovanjskih blokov je živela do pred približno enim letom, ko je preminila njena lastnica. Nekaj let je bila vdova, po njeni smrti pa je Maja ostala sama. A ne tudi brez strehe nad glavo. Od smrti lastnice jo vsakodnevno redno oskrbuje hčerka.  Zaradi višje sile je v zadnjem letu ni bilo le trikrat, sicer pa z drugega konca Trbovelj prihaja vsako jutro, ne glede na to, za kateri dan gre in kakšno je vreme in muco hrani. Skrb za Majo je prevzela tudi ena od sosed, ki sicer kot aktivistka prostovoljka med drugim pomaga tudi v Društvu proti mučenju živali Trbovlje.
Maja je zavetje našla na balkonu pri enem od sosedov, kjer jo obe hraniteljici hranita. Na voljo ima delno zaprto pleteno košaro z odejami, v kateri lahko spi in kamor se lahko umakne pred vetrom in dežjem. Nikomur noče žalega, nikogar ne moti, nikomur ni v napoto, ne povzroča škode. Poznajo jo vsi, saj je z ovratnico z zvončkom ni moč zgrešiti. Ima svoj teritorij, kjer se giba in skrbi, da ni škodljivih glodavcev.

Za silvestrovo na cesto
Do začetka letošnjega leta je imela zavetje tudi na balkonu pritličnega stanovanja v bloku, ki je nasproti stanovanja, kjer je toliko let živela s pokojnima lastnikoma. Vse leto ni bilo nobenih težav, nobenih pritožb, nobene škode. Na omenjeni balkon se je rada zatekla tudi, ker je v temi in je lahko, če se ji je zahotelo, potegnila spanec. Tam se je lahko tudi skrila. Omenjeno stanovanje je namreč zaprto in s spuščenimi žaluzijami leto in dan. Lastnik po navedbah sosedov živi v Zagorju in sem prihaja morda dvakrat, trikrat na leto. Prav na lanski silvestrski večer pa so se stvari na lepem korenito spremenile. Po pripovedovanju sosedov je lastnik stanovanja med obiskom tega dne zaprl majhno odprtino med rešetkami balkonske ograje, skozi katero je Maja prihajala na varno. Priletna muca, ki je krepak stres doživela že z izgubo lastnikov in doma, se je tako znova znašla v težki in nezavidljivi situaciji. Da je bilo še huje, je bilo to prav na silvestrski večer, ko kot za stavo poka pirotehnika in je brezglavo begala v iskanju zavetja.
Čez nekaj dni so se stvari uredile, znova je imela vstop v skrivališče. Do prejšnjega petka je tako imela spet streho nad glavo, potem pa se je znova znašla na cesti. Lastnik stanovanja je ponovno zaprl vhod na balkon, tokrat tako, da mačja revica ni mogla storiti ničesar. In spet se je zgodilo prav v dneh, ko je bil hud mraz, za povrh pa je v Trbovljah še zelo močno pihal leden veter.
Maja je za dva dni preprosto izginila. Ni je bilo več, nihče je ni videl. Skrbnici in še kakšen sosed so jo iskali podnevi in v temi, a mačka kot bi se vdrla v zemljo. Na drugem balkonu ima še vedno košaro, hrano in vodo, a ni je bilo nikjer. Tudi na klice skrbnic se ni odzivala, kar je povzročili veliko skrbi in strahu.
Maja je sedaj sicer nazaj, k sreči se ji ni zgodilo nič. Še vedno je prestrašena in zbegana in srce parajoče jo je gledati, kako brezuspešno si prizadeva najti pot na balkon, kamor je zahajala zadnje leto. Poje hrano, si odpočije v košari, ki jo ima na voljo na drugem balkonu… in nato spet odtava. Kam, ne ve nihče. Kot tudi ne, kdaj in ali sploh bo še prišla naslednjič.

Druge rešitve ni
Pojasniti in poudariti je potrebno tudi, da se Majinega primera ne da urediti drugače. Mačka je bila namreč vse življenje vajena bivati notri in zunaj, pri čemer je imela v času življenja lastnikov neomejeno možnost izhodov in prihodov v stanovanje po mili volji. Po njuni smrti pa se je začela bati drugih stanovanj, postala je oprezna in se življenja zgolj v stanovanju, brez izpustov, ne bi nikoli privadila. Pripravljenost, da jo posvoji kdo od sosedov, je sicer bila, vendar ne kot z izključno notranjim bivanjem. To pa ni šlo. Soseda je poskusila, vendar sta kljub temu, da se poznata in da sta vajeni druga druge, po dveh dneh obe obupali. Maja je tako spet zunaj. Ima sicer redno hrano in vodo ter zavetje v košari na balkonu drugega soseda,
Ravnanje lastnika stanovanja je nekatere stanovalce močno ujezilo. Resda je dejstvo, da je stanovanje njegovo in da je stvar njegove odločitve, ali bo dovolil bivanje muce na balkonu. Kljub vsemu pa bi vendarle lahko zmogel toliko razumevanja in sočutja, da balkona ne bi nepredušno zaprl prav sredi najhujše zime. In, če že ne dovoli, da priletna muca prespi na njegovem balkonu, bi o tem in o svoji nameri lahko obvestil tudi Majini skrbnici. Ti pravita, da jima ni rekel ničesar, da ga sploh videli nista in tudi konflikta ni bilo nobenega. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi, da mačka ni povzročala nobene škode in ni v ničemer bila moteča.

Njegovo plat zgodbe smo želeli preveriti tudi pri lastniku stanovanja, vendar ga nismo uspeli dobiti. Tudi sosedje ga ne videvajo in tudi njegove telefonske številke nima nihče.
Maja se sedaj znajde kot ve in zna, k sreči ima še vedno oskrbo s hrano in nadomestno bivalno zavetje. A tu so leta, navsezadnje jih šteje štirinajst in tegobe, ki jih prinesejo. Počasnejša je, manj odporna, v lanskem letu je bilo potrebno temeljito na veterinarski ambulanti Mirana Kneza v Trbovljah poskrbeti za njene zobe, tu so še druge tegobe. In biti zunaj v tem mrazu in vetru ni primerno za nikogar. A življenje ima svoje poti. Tu je zima. Tudi za Majo. Le da zanjo ne samo tista bela, ampak tudi življenjska. Bo ta zadnja?

Foto: ČZ