Katastrofa, ki jo je na Hrvaškem povzročil potres, se je dotaknila veliko ljudi. Slike in podobe, ki jih vidimo, so zares pretresljive. Med prvimi, ki so zbrano pomoč odpeljali v Petrinjo in okoliške vasi, so bili tudi Trboveljčani. Za starejše generacije to ni presenetljivo, saj je preteklost povezala tudi prav ta dva kraja, Trbovlje in Petrinjo. Med drugo svetovno vojno je bilo namreč v Petrinjo izseljenih več Trboveljčanov. Po podatkih Društva izgnancev Slovenija – Trbovlje 1941-1945 jih je bilo kar 508.
Občina Trbovlje je na pobudo županje skupaj s štabom CZ občine Trbovlje in trboveljskimi gasilci organizirala zbiranje humanitarne pomoči za v potresu prizadete kraje. Pomoč je že bila odpeljana in predana in tudi trboveljska ekipa aktivistov se je že vrnila s prvega humanitarnega obiska v Petrinji. V 12 urah so Trboveljčani, pa tudi Zagorjani in Hrastničani, zbrali 3,5 tone hrane in oblačil, 700 kilogramov je prispevala Občina Trbovlje. Posamezna podjetja in privatniki pa agregat, folije za prekrivanje streh… »V glavnem, če strnem, bilo je noro. In čustveno, koliko so ljudje darovali. Akcija se je začela na pobudo županje, potem smo preko CZ Trbovlje skupaj s trboveljskimi gasilci organizirali zbiranje. Dekleta z Rdečega križa so vsa oblačila sortirala in zapakirala v kartonaste škatle,« pravi poveljnik štaba CZ Trbovlje in vodja trboveljskih poklicnih gasilcev Simon Las.

Na pomoč strogo organizirano
Akcijo samo kot takšno in zbiranje pomoči je v izogib kaosu in izgubi vajeti bilo nujno potrebno natančno organizirati. »Vzpostavil sem kontakt s štabom CZ Petrinja in smo se dogovorili, da dostavimo pomoč v Petrinjo. Na pot smo šli s 6 vozili. Kombi podvodne reševalne službe Trbovlje, 4 gasilski kombiji in tovorno vozilo. Sam prevoz je potekal organizirano v konvoju. Na hrvaški meji so nas pričakali potapljači mesta Zagreb in člani navijaške skupine Bad blue boys, ki so bili ves dan naše spremstvo in varovanje. Naj povem, da so fantje ne glede na sloves svoje delo opravili z odliko, nam pomagali pri raztovarjanju… In bili so zraven med prvimi. Ob prihodu v Petrinjo smo se sestali s  štabom CZ in se glede na pomanjkanje ekip v samem mestu dogovorili, da gremo v konvoju do vasi, ki so bile najbolj prizadete in kjer še ni bilo razdeljene pomoči. Stvari smo dajali direktno v roke ljudem,« opisuje.
Čeprav so trboveljski gasilci vajeni marsičesa, jih je ob prihodu pričakala šokantna slika. »Stanje je po domače povedano katastrofalno. Večina hiš in objektov je porušenih ali pa neprimernih za bivanje. Ljudje, večinoma starejši, živijo na prostem, ob svojih hišah in živini. Praktično so zgubili vse, kar so imeli. Z nami v avtu je bil kot koordinator krasen človek, poznan pod imenom Bambi, ki nas je vodil po od boga pozabljenih vaseh. Neumorno dela cele dneve, čeprav je v potresu izgubil vse, kar je imel in je družino namestil k prijatelju potapljaču v Zagrebu. Skoraj pri vsaki porušeni hiši je jokal kot otrok. Res človek z velikim srcem,« nadaljuje. Pomoč je na zadnji decembrski dan, ko so Trboveljčani bili v Petrinji, prihajala z vseh strani. Res velike količine hrane, oblačil,… težava pa sta bila razdeljevanje in koordinacija. Ekipa se je v Trbovlje vrnila ob 23. uri, tako da so v prehodu v novo leto  lahko bilo ob svojih bližnjih.

Zgodbo šele začenjajo
Las je vsakodnevno v stiku s štabom CZ v Petrinji in dejansko se razen agregatov, mobilnih hišk in kaloriferjev trenutno ne potrebuje nič. »Vsa hrana in ostale stvari se bodo potrebovale na dolgi rok, saj se zadeva ne bo sanirala v mesecu ali dveh, ampak bo sanacija trajala več let. V mesto Petrinja in ostala prizadeta mesta se odslej ne spušča  konvojev, prostovoljcev in drugih, če niso usklajeni z štabom CZ in ne potekajo organizirano. Skratka, treba je imeti dovoljenje, ker drugače ni možno v takih razmerah. Županu mesta Petrinja smo predali pismo naše županje z namero pomoči, finančna pomoč pa  je bila že nakazana in izrazili željo po dodatni pomoči, o kateri se že dogovarjamo,«. V humanitarni akciji niso pozabili na živali, ki so prav tako pristale na cesti ali pa celo ostale brez lastnikov. Tudi zanje so namreč darovali in zbirali hrano.
Zgodba pomoči Petrinji pa po besedah Simona Lasa še ni končana. »Zgodbo smo šele začeli. Moram pa povedati, da smo bili vsi fantje pretreseni nad videnim in stvar je bila resnično močno čustvena. Ponosen sem na ljudi iz Zasavja, naše gasilce in potapljače, saj smo imeli problem izbrati ljudi za prevoz, ker so prav vsi želeli nuditi pomoč. Noro je bilo vse skupaj,«.

Foto: arhiv Simon Las in trboveljski gasilci