Staro pokopališče v Trbovljah nekateri imenujejo tudi že legenda. Zaradi njegove starosti in odmaknjene lege namreč večina mlajših trboveljskih generacij sploh ne ve več zanj. Stari britof, kot se je pokopališča oprijelo ime že pred desetletji, namreč šteje že blizu dvesto let. Čeprav je večina nagrobnikov nerazpoznavnih, saj je mnogo zapuščenih, je med tistimi, kjer so napisni še vidni, najti zapis, da je najstarejši pokojnik tu rojen leta 1848, razbrali pa naj bi s čiščenjem tudi pokojnika, rojenega 1835. Čeprav je večina svojcev že pomrla ali se porazgubila, za nekatere grobove še vedno skrbijo potomci. Sicer pa je pokopališče deležno tudi prostovoljnega dela. Že nekaj let ga namreč urejajo prostovoljci z delovnimi akcijami. Idejo o preprečevanju, da bi pokopališče pogoltnil čas, sta pred petimi leti podala trboveljski knjižničar Robi Čop in zaposleni v muzeju Edi Hribšek.

Čistilne akcije prostovoljcev
Prvo leto sta se čiščenja in urejanja pokopališča lotila kar sama, naslednje leto pa sta se za pomoč obrnila na Karitas »Čistili smo teden dni. Bilo je povsem zaraščeno, populili smo podrast, grmičevje in travo, požagali tudi manjše drevje,« pravi Hribšek. Akcija je postala tradicionalna in najmanj enkrat letno je na vrsti čiščenje. »Letos smo morali poklicati tudi nekoga, ki je usposobljen in opremljen za večje stvari, denimo če se na pokopališče podre veliko, staro drevo. Tega je treba razžagati in tudi odpeljati,« doda. Pokopališče je namreč v gozdu, zaradi odmaknjene lege in maloštevilnega prometa skrito očem. Lansko leto so si aktivisti olajšali tudi stvari glede smeti in odpadkov. S trboveljsko Komunalo so se dogovorili, da je namestila kanto za smeti. »Ljudje, ki zaidejo sem, sprehajalci, mladina, smeti odmetavajo povsod. Sedaj je na začetku pokopališča kanta. Ko jo napolnimo, jo prestavimo k cesti, kjer jo komunalni delavci izpraznijo,« pove. Čeprav po Hribškovih besedah za prvi november svojci poskrbijo za kakšnih 30 grobov, večino akcije opravijo prostovoljci. »Spomeniki so prevrnjeni, zaraščeni, razpadli. Odstranjujemo stare sveče, odpadle veje, grmičevje, ki prerašča grobove, pivske plastenke, smeti,« pravi. Prihodnje leto bi radi izpeljali tudi še dodatno akcijo in sicer, da bi temeljito očistili spomenike. Če bo le dovolj prostovoljcev. Letos sta se prijetno izkazali še dodatni dve. Urejata grobova, ki ju nihče ne oskrbuje. Skupina aktivistov bi bila vesela, če bi se našel še kdo, ki bi prevzel skrb nad opuščenimi grobovi.

Župnija nič?
Pokopališče je sicer nastalo kot podaljšek prvega pokopališča ob farni cerkvi Svetega Martina, kjer je začelo manjkati prostora. Leta 1835 je oblast od kmeta in župana Franca Pusta, po domače Kobaca, odkupila njivo pod gozdom na Goljavi in je pokopališče tudi dobilo ime stari britof pri Kobacu. Leta 1857 so pokopališče prvič razširili. Kobaceva domačija oziroma kar je ostalo od nje še danes stoji, vmes pa so za pokopališče kupili še njivo na Brodeh. Nekaj časa so pokopavali na obeh. Na Kobacevem pokopališču so nazadnje pokopavali le še na izrecno prošnjo svojcev do konca druge svetovne vojne. Kljub prepovedi o pokopih je najti nekaj grobov tudi še s kasnejšimi letnicami umrlih, zadnja je 1969. Pri Kobacu so denimo pokopani prvi smrtno ponesrečeni rudarji, prvi trboveljski župan Franc Pust in drugi v tistem času znani trboveljski rojaki. Na tem pokopališču je tudi zanimiva in edina pokopališka kapelica v Trbovljah z grobnico upravnika Rudnika Trbovlje Rudolfa Eichelterja in rudniškega inženirja Adolfa Widra. Kot pravijo krajani, pa na pokopališču in v zvezi z njim ničesar ne postori župnija, v lasti katere je. Mnogi menijo, da bi morala za pokopališče skrbeti po vzoru glavnega trboveljskega, ki je občinsko in ga upravlja komunalno podjetje. Kobacev britof bi denimo bilo potrebno ograditi, urediti vhod, boljši dostop, vodo, smetnjake. Zakaj ne skrbi za pokopališče, nam z župnije niso odgovorili. Sedanji župnik je v letošnji prostovoljni akciji sicer sodeloval pri organizaciji poseka in odvoza manjših in večjih dreves.  

Foto: ČZ