Včeraj je v Kulturnem centru Delavskega doma Zagorje potekala slavnostna akademija ob slovenskem kulturnem prazniku s podelitvijo plaket in priznanj dr. Slavka Gruma. Predanim ustvarjalcem z izstopajočimi kulturnimi dosežki se tovrstna priznanja v občini podeljujejo že od leta 1974. Seznam nagrajencev je v dolgih desetletjih že presegel število dvesto, včeraj pa so se na seznam vpisala še tri sveža imena: Rudi Medved, Andreja Ravnikar in Blaž Rojko.

Rudiju Medvedu je bila podeljena plaketa dr. Slavka Gruma za njegov organizacijski in avtorski prispevek na področju kulturnega dogajanja v občini Zagorje in tudi širše. Rudi Medved je po študiju novinarstva dolga leta delal kot novinar in urednik na radiu in televiziji, kjer se je srečeval tudi s kulturnimi temami. Res polno pa je zaplul vanje, ko je leta 2004 prevzel vodenje kulturnega centra Delavski dom v Zagorju, kjer je vztrajal osem let. V tistih letih so v domu tekla številna obnovitvena dela, prenovljena je bila tudi Weinbergerjeva hiša z galerijo, protokolarno sobo in spominsko sobo Ladka Korošca. Na njegovo pobudo je prišla v Zagorje plesna šola Urška, zagnan je bil glasbeni cikel Jazzagorje in pesniško gledališče Stihovizija. Pesnil je že kot mladenič, leta 2009 pa je izdal pesniško zbirko Okruški večera/Ostanki spomina. Pesmi piše tudi za različne glasbenike, denimo Orleke in Ota Pestnerja. Je avtor publicističnih del 60 let živeti z glasbo ob jubileju glasbene šole, Pel bom, dokler bom živ v spomin na Ladka Korošca in predstavitve občine Imamo več, kot imajo veliki.

Andreji Ravnikar je bila zaradi njenega angažmaja in dosežkov na področju glasbenega dogajanja v občini Zagorje in širše podeljena plaketa dr. Slavka Gruma.

Andreja Ravnikar je svojo glasbeno pot začela v domači, zagorski glasbeni šoli, kjer je pela v mladinskem pevskem zboru in se učila igrati flavto. Formalno izobraževanje je pred 15 leti z odliko končala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Članica pihalnega orkestra Svea je od leta 1996. Igra prvo flavto, po potrebi pa vodi tudi vaje orkestra. Večkrat je nastopala kot solistka na flavti, dejavna pa je tudi v društvenem upravnem odboru in pri različnih projektih. Tako je oblikovala sedanji logotip orkestra in pomagala pri snovanju prenove društvenih prostorov. Od leta 2000 poučuje flavto na hrastniški glasbeni šoli. Njeni učenci so bili že večkrat nagrajeni na različnih tekmovanjih, zaradi njenega predanega pedagoškega dela nekateri nadaljujejo šolanje na srednji šoli in glasbeni akademiji. Z Orkestrom slovenske policije je nastopala na koncertih doma in v tujini, sodelovala je tudi z Big bandom Zagorje in glasbeno skupino Lagard.

Tudi delo tretjega nagrajenca je povezano z glasbo. Blaž Rojko je najprej deloval kot vzgojitelj predšolskih otrok. Tudi ko je leta 1993 dobil status samostojnega ustvarjalca na področju kulture, je največ svoje ustvarjalnosti posvečal glasbeno-pedagoškemu delu z otroki in mladostniki. Vodil je številne delavnice in sodeloval pri pripravi didaktičnih gradiv za glasbeno vzgojo.

Za zborovske skladbe je prejel več nagrad na skladateljskih natečajih. Skladbe piše tudi za komorne skupine, ustvarja scensko glasbo za lutkovne predstave in gledališče.

V devetdesetih letih je postal aktivni član pihalnega orkestra SVEA in kasneje Viva. V Trbovljah je vodil moški pevski zbor Zarja in bil pobudnik prvega  zasavskega študentskega pevskega zbora Akademik. Dejaven je bil v srednješolskih pevskih zborih v Trbovljah in Litiji. Od 2011 je član Big banda Zagorje, od 2016 pa vodi žensko vokalno skupino Iris Izlake. Z mnogimi od naštetih skupin je na različnih tekmovanjih dosegel opazne uspehe.

Plakete in priznanja dr. Slavka Gruma je nagrajencem na odru podelil župan Matjaž Švagan. Obiskovalce slavnostne akademije je nagovoril prejemnik nagrade Prešernovega sklada gospod Dušan Kastelic. Za glasbeni program pa so poskrbeli Pihalni orkester SVEA Zagorje, gledališka skupina OŠ Ivana Kavčiča, Ženska vokalna skupna Iris, Flora & Paris ter Rock Ivančki OŠ Ivana Skvarče.

Foto: Občina Zagorje

V znamenju praznovanja slovenskega kulturnega praznika, ki ga slavimo na dan, ko je svet zapustil naš pesniški velikan France Prešeren, davnega leta 1849 v Kranju, imamo tako enkratno priložnost, da se prelevimo v pesniški svet našega največjega poeta – Franceta Prešerna spet znova in znova, a spet malo drugače. Kot vsak prerok in mislec jutrišnjega dne, je tudi naš pesnik doživel grenko usodo družbenega nerazumevanja:  »Slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrjè brez d’ narja.« In kako mu danes vračamo, kar nam je neprecenljivega podaril? Spreminjamo svoj odnos do kulture, države, domovine, drug do drugega? Znamo z distanco in odgovornostjo gledati v preteklost, da bi razumeli prihodnost?

Prešernove Poezije predstavljajo vrh slovenske pesniške dediščine. Zato je razumljivo, da se je z njegovim pesniškim opusom ukvarjala množica literarnih zgodovinarjev in teoretikov, na knjižnih policah se tarejo prave mojstrovine o našem pesniškem velikanu, njegovem opusu in jeziku. A ne glede na vse, lahko prav vsak izmed nas dan za dnem z njim odkrije nekaj novega, enkratnega in izjemnega. O smislu svojega bivanja, o srečnem življenju, o lastnih krepostih, o odnosu do soljudi in družbe …

A na tem mestu in ob tej priložnosti bi želeli opozoriti še na nekaj drugega. Samobitnost, narodni ponos in samozavest so brez dvoma Prešernova vztrajna zapuščina, ki jo bomo zapravili iz dneva v dan, potrošili v nič, če ne bomo sami pri sebi spremenili odnosa do lastne kulture in jezika.

Svet ne bi bil nikoli tak, kot je, če ne bi opeval pesmi o življenju, o iskanju smisla, o sreči, o hrepenenju in o ljubezni, tej večni in neizčrpni temi. Tokrat smo se namenoma naslonili na pozitivne vrednote, ki nas delajo srečne, zadovoljne in samozavestne. Kot posameznike, a tudi kot družbo. Narod brez kulture in svojega jezika, ne bi mogel nastati, niti obstati. Prav zato si želimo, da sta kultura in njen praznik nekaj veselega, radostnega, židanega in prešernega. Ni naključje, da ponuja tako čudovite sopomenke za veselje naš slovenski jezik! Želimo si, da bi ta pogled delili tudi tisti, ki slavijo kulturo kot njeni patroni in nosilci, žal pa na številnih državnih proslavah namesto veselja slavimo celo resnost, dolgčas, zamorjenost … Mogoče se skriva najboljši recept v resničnih zgodbah naših literarnih velikanov, ki so živeli na dnu, v uboštvu, preganjani in bolni, pa vendar so videli lepoto sveta in svetlost prihodnosti bolje in prej kot drugi.

Uživajte v čistem pristnem veselju ob lepi besedi, glasbi, umetnini, filmu in še bi lahko naštevali. Doma, na prireditvah, kjer koli … Sproščeno se ozrite okrog sebe, pa boste videli, da imamo res prav. Veselo praznovanje!

Foto: Občina Zagorje